Novica o najstnikih, ki so nekaj ur po odštevanju, polnem želja in načrtov, izgubili življenja, me je zadela v samo jedro. To so bili otroci. Na pragu življenja, zabav, prvih zaljubljenosti, prijateljstev in tistega sladkega občutka, da je vse še pred teboj. Najbrž si sploh niso mogli predstavljati, da je nevarnost tako blizu in da je lahko svet tako kruto nepredvidljiv. Pretreslo me je do kosti in vem, da ne le mene.
Potem je sledil še drugi šok. Svetovni veljaki. Čeprav bi lahko rekla, da smo njihovih neumnosti že vajeni, me vsakič znova preseneti, do kakšnih razsežnosti lahko seže pomanjkanje razuma. Ameriški predsednik je spet poskrbel, da se je ozračje dobesedno in simbolno ogrelo. In pri tem ne gre samo zanj … gre tudi za vse tiste, ki molčijo, ko bi morali povzdigniti glas proti reševanju problemov z orožjem. Kje so? Kje so tisti, ki bi morali zagovarjati mir? Kot da se skrivajo v kotih sveta in upajo, da bomo nevarnosti preprosto spregledali in bodo oni pač še naprej »mirno« sedeli na svojih zlatih stolčkih ter vodili svet v popoln kaos … Večkrat imam občutek, da živimo v nekakšnem vzporednem svetu, v Netflixovi seriji, ki jo nekje daleč gleda neka nezemeljska publika z oddaljenega planeta in se čudi naši neumnosti. Še posebej neumnosti tistih, ki bi morali biti najbolj zreli, razsodni in odgovorni. Začetek leta me je zato najprej razžalostil, potem pa razjezil. Mislim, da je prav, da nas takšne stvari pretresejo. Če nas ne bi, bi bilo z nami nekaj zelo narobe. In prav zato sem bila še toliko bolj hvaležna za zadnji večer starega leta.
Kot vedno nisem ničesar posebnega načrtovala. Ko me je Nina povabila k sebi, sem rekla: 'Grem.' Nekaj pijače, ena klasična družabna igra, brez velikega pompa. Bilo nas je pet. Nina, Lia, Klemen, Gape in jaz. Naš preprost, skoraj »analogni« večer je bil kot obliž na srce. Smeh, pogovor, nič pretvarjanja. Lia je spekla pice. Celo testo je pripravila sama, pri petnajstih letih! Bila je iskreno ponosna, da nas je tako dobro nahranila, in jaz sem bila iskreno srečna, da se mi ni bilo treba nobene minute pretvarjati, da sem nekdo drug. Samo bila sem. In ta lesk v očeh mlade punce je bil zame opomnik: prosim, bodimo pametnejši. Zaradi njih. Zaradi mladih, ki nas gledajo in čakajo, da jim predamo vsaj približno normalen svet. Slišim že glas: »Kaj pa lahko mi naredimo? Saj odločajo drugi.« Deloma drži. A hkrati vem, da se stvari premikajo, ko se ljudje povežejo. Morda bo te vrstice prebral kakšen (slovenski) politik ali političarka. Če jih bo: govorite več o miru, mladih, življenju, ljubezni. Manj o denarju, močeh, zavezništvih. Res ni tako zapleteno, kot se delate, da je. In tako zaključujem svoj prvi uvodnik v tem letu.
Dragi bralci in drage bralke, želim vam veliko preprostih trenutkov z ljudmi, ki jih imate radi. In želim vam, da vam kakšen mlad človek, tako kot je nam Lia, pripravi kos pice ali pa samo iskren nasmeh. Mladi namreč niso samo naša prihodnost, mladi so naš kompas. Če bomo dovolj modri, da jih bomo slišali, se nam ni treba bati, kam gremo. Na koncu pa še to: svet je trenutno res hrupen in razglašen, ampak pod vsem tem hrupom je še vedno prostor za nežnost, prijaznost in normalnost. In dokler obstaja to, obstaja tudi upanje. Upam.