Boštjan Gorenc - Pižama in Sašo Stare sta združila moči, da bi učencem devetletke pomagala pri pripravah na nacionalno preverjanje znanja. V prepletu gledališke predstave, stand upa in improvizacije bosta izpostavila literarna dela, ki pridejo v poštev na preverjanju, malce pa bosta pokukala tudi proti slovnici. Predstava NPZ? Ni panike! Znamo bo premierno uprizorjena 24. januarja v Cankarjevem domu, več o njej in njunih spominih na šolska leta pa lahko preberete v nadaljevanju. 

Kako sta zasnovala predstavo?

Boštjan: Trenutno sem starš najstnika, ki ga to šele čaka – nekaj pa že vem iz šestega razreda, kako stvari potekajo. Poznam razpršenost otroške pozornosti in vem, kako velik del njihovega sveta poteka v angleščini: YouTube, TikTok … Tudi pri branju je tega vedno več, hkrati pa upada jezikovna kompetenca v slovenščini. Ena od idej je bila pokazati, da so zabavne vsebine mogoče tudi v slovenščini. Predstava ni zasnovana v slogu dijaški.net – ne razlagava celotnih vsebin del, ki jih morajo poznati. Ukvarjava se s pojmi: kaj je lirska poezija in kaj epska; za predstavitev literarnega obdobja pa sva izbrala Pegama in Lambergerja, ki ga berejo že v sedmem razredu, in prek tega pokaževa, kako bi ista zgodba potekala v različnih literarnih obdobjih. Predstaviva značilnosti obdobij, da si lahko sami zgradijo aparat, ki jim bo pomagal pri prepoznavanju obdobij in zvrsti, kar jim bo prišlo prav tudi na NPZ.

Sašo: Poleg tega je še zabavno. Res verjamem, da je humor bližnjica do učenja. Tudi sam sem si stvari najlažje zapomnil na ta način.

Vama je kaj žal ali sta vesela, da nista več v šolskih klopeh?

Boštjan: Zdaj lahko kupim igrico, ki si jo želim, pa nihče mi ne govori, kdaj moram v posteljo … Včasih bi mi bilo zanimivo za trenutek pokukati nazaj, ker si takrat imel še precej idealističen pogled na svet.

Sašo: Tudi jaz pogrešam idealizem.

Boštjan: Hkrati pa puberteta … intenzivna čustva, vsak dan te »sesuje« šestkrat, vse je »najhujše na svetu«. Danes imaš več vztrajnosti in več orodij, da greš lažje skozi take stvari.

Sašo: Jaz danes ne bi šel še enkrat v šolo. Zelo sem hvaležen, da takrat, ko sem bil jaz mulec, ni imel vsakdo kamere v žepu. Neumnosti so ostale med nami.

Kako vama je šlo pri učenju?

Boštjan: Bil sem »leni piflar«. V šoli sem poslušal, da mi doma ni bilo treba veliko delati.

Sašo: Bil sem podoben, le da sem malo manj poslušal. (smeh)

Boštjan: Najbolj dragocene so se mi zdele dodatne stvari – krožki, projekti, predstave. V gimnaziji sem bil v novinarskem krožku, z dvema kolegoma pa smo v tretjem letniku naredili svojo predstavo – jo postavili, režirali, vse. Srednja šola je tudi čas, ko spoznaš ljudi s podobnimi interesi in dobiš prostor za raziskovanje tega, kar te zanima – kljub vsem hormonskim vzponom in padcem.

Simon Pelko

Sašo: Tudi jaz sem začel nastopati v srednji šoli. Moja prva predstava je bila Sen kresne noči. Bil sem vilinec, ki je imel vmes rap točko.

Boštjan: Takrat sem te prvič gledal.

Sašo: Moja naloga je bila, da Shakespeara predelam v rap, kar je bilo, roko na srce, precej zahtevno. Med Sašem Staretom in Shakespearom je le malo razlike. (smeh) Se pa strinjam z Boštjanom glede srednje šole: na veliko načinov mi je to, kar sem takrat začel raziskovati, ustvarjati in početi, začrtalo življenjsko smer.

Kateri je bil vajin najljubši in kateri najmanj ljub predmet?

Sašo: Najbolj so mi bili všeč predmeti, pri katerih so se učitelji angažirali in nas vključevali. Denimo slovenščina – imeli smo odlično profesorico. Najprej je razložila snov, potem pa nas je potegnila v razpravo. Najtežje sem prenašal monotono predavanje. Takrat so se mi zapirale oči – sicer podnevi ne morem spati, razen če sem bolan. Zato v predstavo vključujeva tudi občinstvo: da sodeluje in da ni monotono.

Boštjan: Najboljše ocene sem imel pri matematiki, najslabše pa pri fiziki. Enote so me popolnoma zmedle. Edino, pri čemer mi gredo skupaj številke in črke, je Kosovel. Sicer pa je bilo pri meni podobno kot pri Sašu: najraje sem imel učitelje, ki so znali snov narediti zanimivo. Profesorici iz gimnazije je to kdaj uspelo celo pri slovnici, sploh kadar je razlagala, kako se je na seminarjih prerekala s Toporišičem. S fakultete pa se spomnim predmeta historična slovnica. Tja sicer nismo hodili ravno redno, a kadar smo prišli, je profesorica razlagala s takšnim žarom, da si bil čisto navdušen: »Ali lahko še enkrat, kako se je tisti samoglasnik spremenil v tristo letih?« Nagrajevati bi bilo treba učitelje, ki res znajo in imajo pedagoški žar – res pa je, da so pogosto preobremenjeni z birokracijo. Zato kapo dol vsem profesorjem, ki v teh razmerah širijo znanje tako, da pritegnejo učence.

Sta tudi plonkala, špricala šolo ali delala kakšne druge neumnosti?

Sašo: Plonkci niso nujno slaba stvar, če si jih narediš sam. V bistvu je to učenje: snov moraš prebrati, jo razumeti in strniti na lističe. Če jih pa samo »preneseš z interneta«, je to nekaj drugega. Poleg tega se morajo otroci naučiti tudi, kako se znajti v življenju. Kar zadeva špricanje, mislim, da ni šolarja v zgodovini šole, ki ne bi vsaj enkrat izostal od pouka. Tudi to je del odraščanja.

Boštjan: Glede plonkanja se strinjam. Šprical nikoli nisem. Je pa res, da sem, kadar sem imel zjutraj zdravniški pregled, do šole potreboval malo dlje – nisem stekel naravnost vanjo, ampak sem šel prej še na kavo.

Sta že takrat zabavala ljudi?

Sašo: V spominu imam, da sem bil zelo sramežljiv najstnik in da se mi je ogromno dogajalo navznoter. Potem pa sem se pred kratkim pogovarjal z bivšo sošolko in mi je rekla, da se spomni, kako sem, ko je dobila prvo slabo oceno na gimnaziji, prišel do nje, jo nasmejal in jo tako spravil v boljšo voljo. Tudi drugi so mi povedali, da sem ves čas stresal šale in da jih sploh ne preseneča, da sem danes komik. Zdi se, da sem bil manj sramežljiv, kot sem mislil! (smeh) 

Boštjan: Že kot mulec sem zelo rad bral smešne stvari. Humor je bil tudi moj obrambni mehanizem: ugotovil sem, da če »težake« nasmejiš, ti dajo mir.

Sašo: Jaz sem imel s tem težave na višji stopnji, ko so nas »osmarčki« lovili – bili so večji in bolj razviti, jaz pa bolj »gobčen«. Enkrat so me ujeli v avli in sem začel govoriti neke neumnosti, potem pa so se naključni mimoidoči začeli smejati in kar naenkrat »težaki« niso več vedeli, kaj bi. Nato so se začeli smejati še oni. Od takrat naprej me niso več ustrahovali. Če ljudi nasmejiš, te pustijo pri miru.

Kdaj gresta do Trumpa to preizkusit?

Boštjan: Mislim, da se tja ne da več prebiti. Če pogledava najino stand up kariero: jaz sem že pred nekaj leti obupal nad tem, da bi delal satiro, ker je preprosto ne moreš več. Ne moreš potencirati tega, kar že tako počnejo.

Sašo: Ko realnost postane satira, je to za komike grozno. Satira je izgubila moč, ko je izginil sram.

osebni arhiv

Boštjan: Mislim, da je kitajski pregovor oziroma bolj kletvica: da bi živel v pestrih časih.

Sašo: Ja, ali pa tisto: da obstajajo desetletja, ko se ne zgodi nič, potem pa so tedni, v katerih se zgodijo desetletja. Mi smo že nekaj let v obdobju, ko se dogajajo desetletja. Poskušam ohranjati dobro voljo, kar pomeni, da manj spremljam, kaj se dogaja po svetu. In bodimo iskreni: nevednost je včasih nekakšna pot do sreče. A če veš premalo o tem, kaj se dogaja po svetu, tudi ni dobro.

Boštjan: Zato zelo rad pišem za mlajše, ker še niso odkrili cinizma. V pravljicah je nekaj varnega zatočišča.

Sašo: In v tem je nekaj upanja, da bodo zrasli v boljše ljudi, kot so trenutno na voljo.

Boštjan: Zdi se mi, da so novejše generacije vsaj v določenem delu precej bolj empatične kot mi. Naučile so se, da ni narobe pokazati čustev in da so lahko bolj v sozvočju s tem, kar čutijo.