In skoraj vedno se tudi zgodi kaj nepričakovanega. Tokrat ni bilo lepo. Z nečakinjo Ano sva se odpravili na bolšji sejem, v upanju, da uloviva kakšno dobro vinilko. In vsaka je našla svoj mali zakladek. Srečni zaradi uspešnega ulova sva zavili še v najin priljubljeni lokal.
Ni se nama niti sanjalo, da se bo prijetno nedeljsko popoldne kmalu prelevilo v pravo grozljivko. Med kramljanjem ob pijači sta v lokal vstopila starejša gospa in zelo visok moški. Prijazno sta se nama nasmehnila in sedla poleg naju. Takoj sem opazila, da sta tujca, in tudi to, da si želita pogovora. Nagovorila sta naju. Z Ano sva se predstavili, onadva prav tako. Moški je bil star okoli štirideset let, z njim pa njegova mama, gospa nekje pri sedemdesetih, s palico ob sebi. Povedala sta, da prihajata iz Liverpoola in da skupaj potujeta po Evropi. Kako lepo, sem si mislila. Naslednji dan sta nameravala v muzej čokolade. Po dobre pol ure prijetnega klepeta sta naju vprašala, ali je v bližini kakšna odprta trgovina, ker sta postala lačna. Povedala sem, da je vse zaprto, ker je nedelja. Nato pa sem se spomnila na Dunajsko pekarno in dodala, da greva z Ano tako ali tako v tisto smer in ju lahko pospremiva. Do tu vse povsem normalno. Na poti je bil gospod razigran, očitno je spil kakšen vrček preveč. Z očmi, polnimi neke otroške radovednosti, si je ogledoval ulice. Njegova mama pa je hodila vse težje. Sedla je na klop. Ana je prisedla k njej in jo vprašala, ali potrebuje pomoč. Takrat se je zgodilo. Njen sin je nenadoma popolnoma izgubil nadzor in skočil na Ano ter je udaril. Priskočila sem na pomoč in tudi sama dobila konkreten udarec. Poskušali sva zbežati, ko me je zagrabil za telefon, ki sem ga imela okoli vratu, in ga zalučal proti Ljubljanici. V tistem trenutku sta pritekla dva mlada fanta in naju praktično rešila iz krempljev podivjanega turista. Zatekli sva se v pekarno in takoj poklicali policijo. Moški je še naprej besno tolkel po vratih in skušal priti noter. V njegovih očeh je bila čista norost. Kmalu sta prispela dva policijska avtomobila in gospoda so vklenili. Z Ano sva še vedno v šoku dali izjavo. Policisti so bili zelo prijazni in so naju hitro pomirili. Počutili sva se varno, čeprav sva zunaj še vedno slišali rjovenje neuravnovešenega možakarja. Njegova mama je ves čas mirno sedela na klopci in opazovala. Videti je bilo kot scena iz kakšne grozljivke. Ko so ga odpeljali, sva ostali kot okamneli. Telefon je izginil. Ni mi ga uspelo najti. Tema je naredila svoje. Doma sem bila povsem iz sebe. V telefonu imam pol življenja. S tablico sem preverila lokacijo in kazalo je, da je nekje v Ljubljanici. Odlično. Naslednje jutro sem ugotovila, da je telefon še vedno aktiven, in se odpravila na iskalno akcijo ob nabrežju. Našla sem ga, a do njega ni bilo lahko priti. Nekajkrat sem poskusila svoje skoraj plezalne veščine, a ni šlo. Prestrmo. Prenevarno. Takrat sta mimo prišla dva moška in me vprašala, kaj, za vraga, počnem. Pokazala sem jima telefon. Eden od njiju je brez oklevanja stopil v akcijo in spretno prišel do nekoliko poškodovane naprave. Podal mi jo je in se prijazno nasmehnil. Hvaležnost je bila neizmerna.
Vse skupaj me je spomnilo na čisto pravo kriminalko. Grozno je, nevarno je. Pa vendar mi je ob vsem tem toplo pri srcu. Zaradi dveh mladeničev, ki sta naju rešila. Zaradi policistov, ki so bili človeški in pomirjujoči. In zaradi prijaznega gospoda, ki je tvegal zimsko kopanje v ledeni Ljubljanici, da bi pomagal popolni neznanki. Lepo. Svet je še vedno lep. Čeprav je včasih tudi zelo nevaren.