Za "film o Mitu Trefaltu", zgodbo o kralju TV-kvizov 80. let, ki je nastala po resnični zgodbi, režiser Klemen Dvornik ne bi mogel izbrati boljšega glavnega igralca. Jonas je v 90. letih na TVS prišel z Videošponom. V njem je z danes kultno majico "Bolje Tito nego Trefalt Mito" razjezil takratnega urednika, ki ga 20 let kasneje v komediji Kruha in iger upodablja v njegovi življenjski vlogi.

Od majice proti Mitu do Mita v življenjski vlogi. Se ob abrahamu krog sklepa?
Če želite reči, da se zgodovina ponavlja, se ponavlja, ker jo želimo ponavljati. Obujamo tiste čase ...

Ne, da se zgodovina ponavlja – ujela vas je.
Kaže, da res. (Smeh.) Pa saj neke paralele te zgodbe vidim tudi v svojem življenju. Tudi jaz se staram in opazujem, kako prihajajo mlajši. Podobno, kot se je nad nekaterimi malo zmrdoval in jih bil vesel Trefalt, zdaj počnem jaz. Le kriza zabave na televiziji je večja, kot takrat. A ste opazili? Takrat je bilo toliko nekih zabavnih oddaj.

Zakaj Jos? Ob tem imenu sem se spomnili na Josa Zalokarja iz Periskopa, ki nima zveze s filmom.
Moj lik bi se moral imenovati Vito, a se je nekaterim na TVS to zdelo preveč pogumno, zato sem postal Jos. Malo so se bali, da bi bil Mito užaljen. Niso se mu želeli zameriti. Vendar, ali ime ob tej zgodbi in dejstvu, da se pogovarjamo o njem, kaj spremeni? Nad to odločitvijo sem bil razočaran, raje bi bil Vito.

Ste se z Mitom pred snemanjem filma, med snemanjem in po njem kaj srečali?
Ne. Z njim nikoli nisem imel skoraj nobenih stikov. Na začetku TV-kariere sem spadal pod drugo uredništvo, ko je on prevzel redakcijo Videošpona, smo se skregali zaradi tiste majice, s katero sem ga dražil po nepotrebnem ...

Nepotrebnem?
Treba mi res ni bilo, je bilo pa luštno – in še enkrat bi naredil enako! (Smeh.) Takrat so se najine poti hitro razšle. Tudi kasneje se nisva srečevala in se kaj dosti pogovarjala. Lepo se pozdraviva, jaz ga zelo spoštujem, domišljam si, da on tudi mene ... Če se pa kdaj malo pošalimo na njegov račun, bo pa že prenesel in se nasmejal.

Je film boljši kot napovednik zanj? Čeprav ga je montiral Klemen in ga bere Boris Cavazza, se mi zdi malo medel.
A res? Ne sodite knjige po platnicah. Jaz sem se na prvo projekcijo odpravil z izkušnjo že tolikokrat razočaranega slovenskega gledalca. Po snemanju nisem imel prave predstave o filmu. Na projekciji pa sem presenetljivo padel notri in moj obraz me ni motil – čeprav se običajno težko gledam. Užival sem v filmu in se smejal s polno dvorano. Film je zabaven. Ni cenenih šal. Vsi igralci imajo dober občutek in se komedije v tem filmu lotevajo resno.

Kako dober je ta film v primerjavi s Prepisanimi, ki ste jih ustvarjali vzporedno?
Vsaj dvajsetkrat je boljši, saj je imel desetkrat večji proračun. Kvaliteta filma je zelo odvisna od proračuna. Če si lahko privoščiš tako dobro ekipo, kot jo je imel Klemen pri obeh projektih, ti zna za ta denar narediti ogromno. Dajte denar ljudem, ki znajo delati, in ga bodo dobro porabili. S to ekipo smo naredili že dva dobra projekta in že razmišljam, kaj bi še lahko ustvarili skupaj.

Klemen pravi, da je film hommage TVS in tamkajšnjim ustvarjalcem. Koliko je to vaš poklon mediju in še posebno TVS, ki je vaša simpatija?
Nacionalka ... Ljubim jo, vse bi naredil za TVS, vse naredim, kar mi dajo delati ... A hkrati jo sovražim zaradi okostenelosti, pomanjkanja poguma ... Tam si res ne upa nihče nič tvegati. Nič! To ji zamerim. To me včasih spravlja ob pamet. In to, da mi da premalo priložnosti. Spomnijo se name, ko potrebujejo koga, da "poka face", jaz pa bi delal še vse kaj drugega. A oni imajo programski načrt narejen in le še kljukajo, kaj so izpolnili. Ne boš menda sredi leta spreminjal načrta, če stoji!? Ne bezaj v to! Se bomo pogovarjali decembra.

Film o hrepenenju po boljših, lepših časih. Je konec pozitiven?
Ja, je. Ne smem razkriti preveč. Konča se s prizorom, v katerem izvemo, da vse ostaja isto, le generacije s menjajo. Ni ravno sporočilo, a iztek je pozitiven.

Spomini na vaša 80. leta?
Študij na AGRFT in Radio Študent, desetletje, ko sem se ukvarjal s teatrom in biljardom. Konec 80. let sem presedlal na televizijo, kar je dokaz, da je lahko takrat vsak, ki je imel v sebi iskrico, dobil priložnost in nekaj pokazal. Potem so prišle nove televizije: Kanal A, Gajba TV, Pop TV ... To je bil čas priložnosti. A ko si notri, tega ne opaziš. Takrat gledaš samo babe.