Mlad umetnik, ki se je pred štirimi leti zaradi mačehovskega odnosa države do njegovega ustvarjanja preselil v Varšavo, je na letošnjem Liffu, sedem let po tem, ko je slovensko filmsko publiko navdušil s prvencem Tu pa tam, gledalce pripravil do joka in smeha, nekaj solz pa je ob odličnem odzivu ljudi na njegov novi projekt javno potočil tudi sam. Še vedno je isti: neposreden, iskren in nepolitično korekten. Ne loči se od svoje kapice, saj pravi, da ga brez nje nihče ne prepozna. "Snel jo bom, ko bom šel prevzet oskarja," nam je v smehu zaupal 30-letni režiser, ki se trenutno zaradi slovenske promocije novega filma zopet mudi v Sloveniji.
Po neuspešnem nabiranju denarja za film v Sloveniji si se preselil na Poljsko, kjer so te sprejeli z odprtimi rokami. Si to Sloveniji zameril?
Staršem, prijateljem in gledalcem, ki so podprli Tu pa tam ter videospote, ki sem jih režiral, ne morem nikoli zameriti. Težava je v ljudeh, ki so takrat odločali, kam bo šel denar. Ne zamerim jim, da so mi metali polena pod noge, ker brez njih ne bi šel na Poljsko. Vse se zgodi z razlogom. Težko bi mi bilo, če bi ostal v Sloveniji, tako da sem jim hvaležen, da so me brcnili v rit. Vseeno pa menim, da delajo narobe in da bi morali za to odgovarjati.
Si eden tistih režiserjev, ki se je vsega naučil sam. Kakšne so zaradi tega tvoje prednosti pri ustvarjanju filmov in kakšne slabosti?
Dejstvo je, da je Slovenija dežela diplome. Če je nimaš, nisi nič vreden. Pomembno bi moralo biti, kaj znaš in kaj si naredil. Pravih slabosti tega, da sem režiser brez uradne diplome, pravzaprav ni, ker vsak izbere svojo pot in jo mora znati tudi izkoristiti. Tudi če bi študiral na AGRFT-ju, bi iz šolanja vzel, kar je najbolje zame, in izkoristil to, kar bi potreboval. Prednosti tega, da sem se vsega naučil sam, so nedvomno te, da sem se sam znašel, se naučil zbrati in iskati denar, izbirati sodelavce in preživeti v tem svetu.
Kako je delati s Poljaki? Je njihova mentaliteta podobna slovenski?
Slovenija se od Poljske razlikuje v malenkostih, sicer sta si državi zelo podobni. Kot povsod, je tudi na Poljskem 20 odstotkov enkratnih ljudi in 80 odstotkov malo manj všečnih. A svoji gredo vedno k svojim in glede na to, da je Poljska toliko večja, je tam tudi večja moč ustvarjalnosti in manjša destruktivnost.
Po uspešni poljski seriji 39 in pol si režiral še celovečerni božični film. Te je bilo kaj strah, preden si se lotil večmilijonskega projekta?
Vsake stvari me je strah. Strah je večinoma dober, saj pomeni, da si iskren in želiš nekaj dobrega narediti. Pomeni, da si skromen, ker se zavedaš, da nisi najboljši na svetu, in se bolj potrudiš. Strah me je vsakega projekta, ker hočem stvar dobro narediti. V film Pisma Sv. Nikolaju je bilo vloženo veliko privatnega denarja in vsi, ki smo sodelovali pri projektu, smo zanj odgovarjali. Zavedal sem se, da moram narediti dober projekt, sicer zanje ne bom več režiral in bodo ljudje zato izgubili službe. Projekt je bil zahteven, v njem je delalo 100 ljudi, snemali smo na filmski trak, bilo je strašljivo, a sem 100-odstotno verjel v scenarij. Vsakič, ko me je prevzel strah, sem se spomnil na to, se potolažil in sprostil.
Film je božičen. Si sicer eden tistih, ki se prepustijo božičnemu vzdušju?
(Smeh.) Jaz sem v bistvu prvi, ki bi sicer rekel: Joj, pa ne še en božični film! A dejstvo je, da film Pisma Sv. Nikolaju ni božični film, le dogaja se na božič. V bistvu je film o petih različnih ljubeznih. Lahko ga gledaš v kateremkoli letnem času in vedno se te bo dotaknil. Je film, ki reklamira božič, in ne obratno. Sam sem vedno sovražil praznike, ker ni takrat nikjer nobenega. Letošnja božična želja se mi je tako ali tako že izpolnila, tako da si bom za božič zaželel le še zdravja!
