Vohunski kliše, ki pravi, da nič ni čisto tak(šn)o, kot je videti, v nekoliko ironični interpretaciji režiserja in scenarista Tonyja Gilroyja zaznamuje pripoved, ki je videti kot vohunska srhljivka, a je v resnici le nekoliko bolj zapletena romantična komedija.
Čeprav nas skuša Dvojna igra (Duplicity) zmesti z vohunskimi spletkami, izmikanji, vijuganji, zavajanji in podvajanji, s časovnimi preskoki, montažno dinamiko in tehniko razdeljenega ekrana, gre predvsem za zgodbo o Claire (Julia Roberts) in Rayu (Clive Owen). "Neto" verzija te zgodbe govori o tem, kako se Claire in Ray lepega dne po naključju srečata, spoznata, da sta si tako rekoč usojena, in preživita vročo noč, potem pa vseeno žrtvujeta pet let življenja ali dve uri ekranskega časa za sprenevedanje, da jima gre za druge reči, preden si naposled le padeta v končni objem.
"Bruto" verzija govori sprva o vohunskem rivalstvu, saj Claire plačuje zloglasna CIA, Ray pa službuje pri MI6, a se hitro sprevrže v pripoved o špijonski vojni. Nesojena, a razsvetljena ljubimca, ki ugotovita, da bi za kolikor toliko srečno življenje potrebovala kakih štirideset do petdeset milijonov dolarjev, namreč brž spoznata, da od državne službe nekako ni prave koristi in da se bo hočeš nočeš treba podati v zasebni sektor, v svet splošnega nezaupanja, vojne za tržišče in industrijske špijonaže. Claire zavoha pravo priložnost v konkurenčnem spopadu dveh velikih kozmetičnih koncernov in njunih šefov, ki se tudi osebno divje sovražita. V obetavni posel pritegne tudi Raya, oba pa delodajalca prepričata z vrhunskimi delovnimi izkušnjami, spretnostjo in iznajdljivostjo ter kajpada z dvojno igro, ki jo odigrata dozdevno v njegov prid, predvsem pa z razkritjem, ki naj bi mu prineslo prevlado na trgu. Claire in Ray imata pri vsem skupaj seveda tudi svoje račune, a izkušena vohuna se žal ne zavedata, da je svet biznisa še veliko trši, bolj neizprosen in premeten od sveta politike. Njuno prevaro, vredno nekaj deset milijonov, dobesedno odpihne milijardna spletka nasprotnika, njun osebni neuspeh je pravzaprav že vnaprej vračunan, a ne kot nepomembna kolateralna škoda, ampak kot sestavina uspešne operacije poniževanja konkurenta. Claire in Ray sta nevede in nehote le kmeta v igri, ki navidez izgubita vse, vendar po logiki, da nič ni čisto tak(šn)o, kot je videti, hkrati dobita še več, namreč drug drugega.
Naposled hočeš nočeš obtičimo v preprostem romantičnem vzorcu. Prav zato se zdi zapletena zgodba s pravo goščavo lažnih povezav, preračunljivih podvajanj in zavajanj, ki skuša to preproščino prikriti, nekam konstruirana, izumetničena in skorajda odveč. Sicer premišljena, vendar nedvomno preobsežna, preveč razvejana in prenapihnjena igra zmede in negotovost, ki nam jo Gilroy ponuja kot glavno privlačnost filma (če seveda odštejemo Robertsovo in Owena), v resnici precej zamegli motivacijo junakov in otopi napetost pripovedi, saj se ta izgublja v nenehnem pojasnjevanju zapletov, brez katerega bi vse skupaj postalo docela nepregledno. Rezultat je precej dolgovezna srhljivka, križana z nedorečeno romanco.
PLUS
Privlačna zasedba in vrsta zabavnih domislic
MINUS
Izumetničena, skonstruirana, z dolgoveznim "pojasnjevanjem" zapletov preobložena zgodba
