Dolg je seznam njegovih filmskih vlog: Pobeg iz Alcatraza (1979) Prostori v srcu (1984), Škrlatna barva (1985), Nelson Mandela, štirje filmi Smrtonosno orožje, Veličastni Tenenbaumovi, Sanjska dekleta, Honeydripper (2007) ... Kmalu se bo predstavil tudi v filmu katastrofe 2012 režiserja Ronalda Emmerciha, kjer bo igral ameriškega predsednika Wilsona. Že več kot dvajset let 62-letni Glover pripravlja film Toussaint, o uporu sužnjev na Haitiju.

Ko ste se prvič lotili igranja, ste pomislili, da bi igrali politične vloge v filmih, ali ste bili srečni že, da imate delo?
"V moji družini ni bilo nobene umetniške tradicije. Bil sem dvajsetletni študent državne univerze v San Franciscu in dotlej nikoli v življenju nisem igral na odru. Na univerzo smo za en semester povabili izjemnega pisca kulturnih esejev, ki se je pisal LeRoi Jones, zdaj pa je njegovo ime Amiri Baraka. Prinesel je program, ki je bil del črnskega umetniškega gibanja; ne umetnosti v komercialnem smislu, temveč umetnosti kot načinu galvanizacije in mobilizacije skupnosti za spremembe. Prva implementacija te ideje je prišla kot odgovor na to pobudo. Dobil sem vlogo v neki igri leta 1967. Nikoli prej nisem nikjer nastopal razen v cerkvi, kjer sem prepeval v zboru. Prej nisem niti vrstice deklamiral pred poslušalci ali javno govoril. Nisem imel pojma, kaj je razvoj junaka. Nič nisem vedel o tem. In tako sem se naučil tudi nekaj o sebi. Ugotovil sem, da me privlači njegovo notranje življenje in njegov smisel. Poudaril bom njegov namen, ker sem čutil, da lahko postanem igralec; da lahko postanem koristen kot prenašalec njegovih sporočil. To so bili moji začetki. To se mi je zgodilo zelo na hitro. Začetki še niso dajali zagotovila, da bom na tem področju naredil kariero. Končal sem študij in delal v mestni upravi, v črnskih komunah, v prehodnih domovih in marginalnih skupinah. V teh komunah sem delal šest let in skrbel za programe razvoja, izobraževanja in zdravstvene skrbi. Če grem zdaj skozi te komune, me spomnijo, kje sem bil v zgodnjih sedemdesetih letih. Taka je bila geneza. Pred triintridesetimi leti sem se iznenada odločil, da bom začel obiskovati igralske tečaje in improvizacije v gledališču. Okrog leta 1977, ko sem bil star 30 let, sem sklenil, da bom postal igralec. Potem sem si začel organizirati življenje kot igralec. Pravzaprav sem pustil službo, da sem lahko postal igralec."

Je boljše igrati dobre ali slabe fante?
"Nisem sodnik, da bi sodil o likih, ki jih igram, ali so dobri ali slabi. Vlog si ne izbiram po teh kriterijih. Poskušam se vživeti v lik, razmišljam, kako ga bom izpolnil in kako se bo obnašal in kakšne bodo reakcije nanj."

Proslavili ste se tudi s filmom Smrtonosno orožje, kjer igrate z Melom Gibsonom. Je zabavno snemati akcijske filme?
"Snemati akcijske filme je zelo naporno. Pa tudi zabavno je bilo sodelovanje med Melom, menoj in režiserjem Richardom Donnerjem, ki je vedno govoril: "Daj mi nekaj!" Ali pa: "Daj mi več!" Z Melom sva veliko improvizirala, to je bila posledica dejstva, da sva drug drugemu zaupala. Če se ozrem po osemdesetih letih, vidim, da se je družbena dinamika kazala v umetniškem izrazu. Smrtonosno orožje je napovedal v Cosbyjevem televizijskem šovu; to je bil prvi ameriški šov, ki je pokazal življenje afroameriške družine."

Je Smrtonosno orožje tudi omogočilo, da je črnski igralec lahko postal zvezda studijskih filmov? Je bilo potem afroameriškim igralcem lažje snemati velike hollywoodske filme?
"Ne vem, ali je to posledica določenih filmov … Pogosto sem zelo pozoren na to, kaj se v resnici dogaja za tem pojavom, kaj se dogaja na trgu, kako občinstvo odgovarja na take pojave. Smrtonosno orožje je spremenilo smer velike produkcije. To je dober film, toda mislim, da ni spremenil smeri."

Odkar se posvečate političnim in socialnim vprašanjem, snemate veliko dokumentarcev. Kaj pripravljate?
"Snemamo dokumentarec o gibanju za civilne pravice skozi glasbo. Pripravljamo dokumentarec o Angeli Davis. In dokumentarec o nastajajočih tehnologijah. Posneli smo glasbeni dokumentarec Africa Unite, o šestdesetletnici rojstva pokojnega Boba Marleyja. Pa tudi dokumentarec Trouble the Water, ki govori o New Orleansu. Gre za povsem drugačen pristop in pogled na New Orleans, kot ga imajo drugi dokumentarci. Filme snema firma Louverture Films, ki sva jo ustanovila z Joslyn Barnes."

Pripravljate film Toussaint, ki govori o uporu sužnjev na Haitiju v 18. stoletju. Pravite, da ga pripravljate že več kot deset let.
"Že dolgo ga pripravljam in projekt je živ. Ta projekt pripravljam že več kot 22 let in ga bom tudi režiral."

Je težko zbirati denar in zakaj? Zaradi politične vprašljivosti?
"Gre za popolnoma črn film, torej bodo igrali sami afroameriški igralci. Gre tudi za politične probleme. Prvi, ki so dali kapital, so bili sužnji. Zelo nevarno je posneti tak film danes."

Več preberite v aktualni številki revije Stop (št.19, izid 13. maja 2009). 

Napovednik za film Slepota poglejte tukaj!

O Julianne Moore, glavni igralki iz filma Slepota, preberite tukaj!