Ob Hackmanu in Hoffmanu je tu še tretji izjemni igralec, Robert Duvall, ki je letos januarja dopolnil že 94 let, ob številnih nagradah pa velja za enega največjih igralcev vseh časov. Podobno kot njegova sostanovalca v New Yorku je tudi Duvall začel kariero na televiziji in odrskih deskah. 1984 je prejel edinega Oskarja za vlogo Maca Sledgea, nekdanjega zapitega pevca countryja v filmu Nežno usmiljenje (1983), ki išče nov smisel v zvezi z mlado vdovo in njenim sinom v ruralnem Teksasu.
Admiralov sin
Robert Selden Duvall se je rodil 5. januarja 1931 v San Diegu v Kaliforniji. Mama Mildred je bila amaterska igralka, oče William pa kontra admiral ameriške mornarice, ki je v Kalifornijo zajadral z vzhodne obale, točneje Virginije. Duvall je srednji od treh sinov, po mamini strani pa predniki segajo do generala ameriške državljanske vojne, Roberta E. Leeja.
Duvall je odraščal po različnih koncih ZDA, večino otroštva pa je preživel v Annapolisu v Marylandu, kjer je ameriška mornariška akademija. »Bil sem mornariški smrkavec, oče je šel na akademijo, ko mu je bilo 16 let in pri 39 dobil čin kapitana.« Po opravljeni srednji šoli je diplomiral iz dramatike na kolidžu Principia v Elsahu v Illinoiusu.
Gledališče, ne pa vojska
Njegov oče je od njega pričakoval, da bo šel po njegovi poti, toda Duvall je imel drugačne načrte: »Bil sem grozen v vsem, razen v igranju - komajda sem se prebil skozi šolo«. Ponovno je kljuboval svojemu očetu tako, da je po korejski vojni od avgusta 1953 do avgusta 1954 eno leto služil v ameriški vojski kot navaden vojak. »To je povzročilo kar nekaj zmede v medijihpoznejših letih," je pojasnil leta 1984, »v nekaterih zgodbah, da sem v Koreji iz luknje sredi najhujše zime streljal na komuniste. Hudiča, komaj sem znal sestaviti puško M-1 na osnovnem treningu.«
Medtem ko je bil nameščen v Gordonu v Georgii, je Duvall igral v amaterski produkciji komedije Room Service v bližnji Augusti. Pozimi 1955 po odhodu iz vojske je Duvall obiskoval igralsko šolo Neighborhood Playhouse v New Yorku pri Sanfordu Meisnerju na račun služenja v vojski. V dveh letih tam so bili med njegovimi sošolci Dustin Hoffman, Gene Hackman in James Caan.
Težki začetki
Med študijem igre je delal kot poštni uradnik na Manhattnu in vozil tovornjak. Vsi trije v Kaliforniji rojeni fantje so bili do Hackmanove smrti veliki prijatelji. Leta 1955 je Duvall stanoval pri Hoffmanu in Hackmanu v stanovanju v New Yorku, medtem ko so skupaj študirali v Playhouseu.
Svojo profesionalno igralsko pot je začel že pred tem 1952 v priredbi Malega Princa na odru Gateway Playhousea v Bellportu na Long Islandu in jo nadaljeval po vrnitvi iz vojske v igrah kot so Ingejeva Piknik, Willardova Mačka in kanarček in Richardsonova Lunin mrk, vse 1955. Bil je najbolj priljubljen igralec naslednje sezone v istem gledališču. Za prelomno predstavo je označil Millerjevo igro Pogled z mosta, kjer je igral poleti 1957 in na eni od predstav je bil tudi sam pisatelj Arthur Miller, ki ga je, navdušen nad njegovo igro, predstavil pomembnim ljudem in že čez dva meseca se je znašel kot glavni lik v TV seriji Golo mesto.
Zvezda odra
Do konca desetletja je dobival glavne vloge pri Gatewayu, med njimi je bil Stanley Kowalski v Williamsovem Tramvaju Poželenje in Romanoff in Juliet Petra Ustinova. V njegovem študijskem gledališču Neigbourhodd ga je Mesner prav tako postavil v nekaj zahtevnih vlog, ki so mu odprle pot v druga gledališča. Za vlogo v Millerjevi igri Pogled z mosta, ki jo je zaigral tudi za Sheridan Square, je dobil nagrado Obie, vlogo pa je za njim prevzel Dustin Hoffman. 2. februarja 1966 je debitiral tudi na Broadwayu v drami Počakaj na temo.
Redno je dobival vloge tudi na televiziji, pogosto v akcijskih, detektivskih ali kriminalnih dramah. Najdemo ga v Alfred Hitchcock predstavlja, Golo mesto, Nedotakljivi, Zona somraka, Potovanje na dno morja, Časovni tunel in FBI.
Končno čas za film
Robert Duvall je na filmskem platnu debitiral kot Boo Radley v Ubiti ptico oponašalko (1962) z Gregoryjem Peckom v glavni vlogi. K filmu je prišel na priporočilo scenarista Hortona Footea, ki je Duvalla 1957 videl v svoji igri Polnočni klicatelj. Foote je z Duvallom pozneje še velikokrat sodeloval in je postal tudi njegov najljubši igralec. Po Ptici oponašalki je v šestdesetih nastopil v mnogih filmih, večinoma v obrobnih vlogah, dobil pa je tudi nekaj vidnejših stranskih, med njimi so Kapitan Newman (1963), Odštevanje (1968) in Dežni ljudje (1969). Spomnili se ga boste tudi kot taksista, ki prevaža Steva McQueena v Bullitt (1968) in negativca v legendarnem vesternu z Johnom Wayneom, Enooki šerif (1969, v originalu True Grit) in njegovem spopadu z Wayneovim likom.
Botrov odvetnik
V sedemdesetih je Duvall že imel pomembno ime v ameriškem filmu, začenši z vlogo Franka Burnsa v filmskem originalu MASH in naslovno vlogo v filmu THX 1138, kjer beži pred družbo, ki jo nadzorujejo roboti. Ena prvih velikih vlog, ki so jo pohvalili tudi kritiki, je bila vloga Toma Hagena v prvem in drugem delu Botra. Za Boter (1972) je bil tudi nominiran za Oskarja za stransko vlogo. 1974 je bil tudi nepodpisani direktor korporacije v trilerju Francisa F. Copolle, Pogovor.Imel je še stransko vlogo v Orel je pristal (1976) in Obsesija Sherlocka Holmesa (1976).
Ko so se sedemdeseta prevesila v drugo polovico, je bil Robert Duvall najbolj iskan igralec v Hollywoodu. Nominiran je bil za Oskarja tudi za vlogo poročnika Kilgora v Apokalipsa zdaj (1979), za to vlogo pa je dobil Zlati globus in Bafto. Njegov stavek »Obožujem vonj napalma zjutraj« spada med najbolj kultne filmske citate.
Vonj napalma zjutraj
»Vohaš to? Ali vohaš to? Napalm, sinko! Nič drugega na svetu ne diši tako. Obožujem vonj napalma zjutra.«
Še eno oskarjevsko nominacijo je srečal s filmom Veliki Santini (1979), 1976 pa je bil nominiran za Bafto za vlogo TV urednika v filmu Mreža (1976). Z Laurenceom Olivierjem in Tommyjem Leejem Jonesom je skupaj zaigral v Betsy (1978), v TV mini seriji Ike pa je upodobil ameriškega predsednika Eisenhowerja. Francis Ford Copola ga je označil za enega od petih najboljših igralcev na svetu.
In potem so prišla osemdeseta in vloga detektiva v Resnična priznanja (1981), športni film Naravni talent (1985), v filmu Barve (1988) pa je bil policijski šef Bob Hodges. Pred tem se je zgodil že omenjeni Nežno usmiljenje (1983), za katerega je dobil zlati kipec. Duvall je pred snemanjem vztrajal, da v pogodbo zapišejo, da bo sam odpel pesmi v filmu. »V čem je smisel, če le odpiraš usta na petje nekoga drugega?«
Namesto Duvalla kar njegov lik
Soigralka v filmu, Tess Harper, je povedala, da se je igralec tako vživel v vlogo, da je spoznala le lik Maca Sledgea in ne igralca samega. Tudi režiser Bruce Beresford je menil, da je bila Duvallova transformacija tako verjetna, da so mu šle prvi dan snemanja pokonci vse dlake. »Duvall je bil sposoben popolnoma prevzeti celotno osebo, ki jo je igral. Postal je nekdo drug.« Duvall z režiserjem ni imel najboljšega odnosa in sta se med produkcijo pogosto kregala.
Leta 1989 je zaigral tudi v miniseriji Lonesome Dove v vlogi upokojenega teksaškega rangerja, družbo pa mu je delal Tommy Lee Jones. Za vlogo je dobil Zlati globus, bil pa je nominiran tudi za Emmy. 1990 bi moral nastopiti tudi v tretjem delu Botra, a je svojo vlogo pogojil z enakim plačilom, ki ga dobi tudi Al Pacino. »Če bi plačali Pacinu dvakrat toliko kot meni, bi razumel, a ne trikrat ali štirikrat, kot zares so.« Scenarij za Boter III je bil potem predelan brez njegovega lika, odvetnika Toma Hagena. 1992 je ustanovil svojo produkcijsko podjetje Butcher's Run FIlms in še naprej veliko igral, tudi v štirih filmih letno. Oskarjevske nominacije je bil deležen tudi za pridigarja Sonnyja Deweja v filmu Apostol (1997), ki g aje tudi sam napisal in režiral in za vlogo odvetnika Jeroma Facherja v Civilni proces (1998).
Obdobje klasik
Njegove produkcije in režije je tudi film Morilski tango (2002), triler, ki vsebuje enega njegovih najljubših hobijev, tango kot ples, v filmu Bogovi in generali (2003) pa je upodobil svojega prednika, generala Roberta E. Leeja.
Devetdeseta so sploh prinesla mnoge odlične filme, v katerih se je pokazal kot igralec širokega razpona – bil je vodja dirkaške ekipe v Dnevi grmenja (1990), časopisni založnik Joseph Pulitzer v Disnyejevem musicalu Newsies (1992), družinski oče v Potepuška Rose (1991), upokojeni policaj v Schumacherjevi klasiki z Michaelom Douglasom, Prosti pad (1993). Bil je tudi urednik newyorškega tabloida v filmu Časopis (1994), podeželski zdravnik v filmu z Johnom Travolto, Fenomen (1996) in katastrofični film z asteroidom, Globoki udar (1998).
Ustavil se ni niti v novem tisočletju – bil je mehanik v Samo še 60 sekund (2000) z Nicholasom Cagom, nogometni trener v Strel za slavo (2000), pa znanstvenik v Šesti dan (2000) s Schwarzenegerjem, posnel je Costnerjev Širne planjave (2003), še enkrat je bil nogometni trener v Brcanje in kričanje (2005) inšef newyorške policije v Noč je naša (2007). 2012 je zaigral tudi v Jack Reacher (2012) s Tomom Cruiseom, potem pa je bil še umora osumljeni sodnik v filmu Sodnik (2014, njegova zadnja nominacija za Oskarja), njegov zadnji film (za zdaj) pa je Bledo modro oko (2022) s Christianom Baleom.
Poker porok
Robert Duvall je bil poročen štirikrat, a nima svojih otrok. »Očitno streljam prazne naboje,« se je pošalil v intervjuju iz 2007. »Poskusil sem z različnimi ženskami in v več zakonih.«
Svojo prvo ženo, Barbaro Benjamin, je spoznal na snemanju Ptice oponašalke, ki je že imela de hčerki iz prejšnjega zakona. Z Duvallom sta bila poročena med 1964 in 1975. V drugo je bil poročen med 1982 in 1986 z Gail Youngs, sestro igralca Johna Savagea, potem pa je v tretje skočil v zakonski stan med 1991 in 1995 s plesalko Sharon Brophy. 2005 se je poročil še četrtič, z vnukinjo argentinske letalke Susane Billinghurst, Luciano Pedrazo, ki jo je spoznal med snemanjem filma Morilski tango v Argentini in ji v filmu tudi namenil vlogo. »Cvetličarna je bila zaprta, zato sem skočil v pekarno. Če bi bila odprta, se ne bi nikoli srečala.« Oba si delita rojstni dan, 5 januar, le da je on 41 let starejši, skupaj pa sta že od 1997. Robert Duvall je tudi zelo dober plesalec tanga in ima svoje plesne šole tanga v Argentini in ZDA, z ženo pa oba obvladata tudi brazilski džu džitsu.
Duvall se bliža številki 95 in je zelo malo verjetno, da bo še posnel film s kako vidnejšo vlogo, so pa mnogi filmi danes čiste klasike in vredni ponovnega ogleda.
Galerija
Poglej vse fotografije (11)
