Z rumeno-rdečo opravo, platinasto rutko, sončnimi očali in mišicami kot iz risanke je postal obraz ameriške zabave, še preden so se zares pojavili superjunaki iz Marvelovega vesolja. Ko je udarila Hulkamanija, se je tresel svet – od otroških sob, igrišč in televizijskih ekranov do kinodvoran in trgovinskih polic. Možakar iz ameriških sanj ni slovel le v ringu, pač pa tudi na televiziji in filmskem platnu.
Začetki pod reflektorji
Rodil se je 11. avgusta 1953 kot Terry Eugene Bollea v mestu Augusta v ameriški zvezni državi Georgia, a je večino otroštva preživel v Tampi na Floridi. Že kot mladenič se je navduševal nad baseballom, vendar ga je zaradi poškodbe opustil. V najstniških letih je našel drugo strast – glasbo. Igral je bas kitaro v različnih rock bendih in sanjal o karieri v zabavni industriji.
A še preden je zares zazvenel kot glasbenik, ga je močneje poklical svet wrestlinga. Kmalu je začel trenirati z legendarnim Hirom Matsudo, ki je bil znan po tem, da je nove učence namerno »zlomil« na prvem treningu, da bi preveril njihovo predanost. Hogan ni obupal. Prve profesionalne nastope je imel konec 70-ih pod imeni kot so Sterling Golden in The Super Destroyer. S svojo velikostjo (višina 2,01 metra) in karizmo je hitro postal opažen in priljubljen med gledalci.
Rojstvo Hulkamanije
Leto 1983 je bilo prelomno. Terry Bollea se je po kratkem nastopu v AWA (American Wrestling Association) vrnil v organizacijo WWF (World Wrestling Federation), ki jo je vodil Vince McMahon mlajši. McMahon je imel drzno vizijo – wrestling spremeniti v nacionalni spektakel, v zabavno industrijo, ki bo polnila dvorane in televizijske ekrane. Za to pa je potreboval junaka, obraz, ki bo povezal mišice, moralo in množice. In tu je bil Hogan – pravi ob pravem času.
Konec januarja 1984 se je v zgodovino zapisal trenutek, ko je Hulk Hogan v Madison Square Gardnu premagal The Iron Sheika in postal WWF svetovni prvak. Gledalci so ponoreli. Tako se je začela doba Hulkamanije – gibanja, ki je preseglo wrestling. Hulk je postal simbol moči, dobrote, poguma in otroški idole. Njegova filozofija? »Molite, jejte vitamine in verjemite vase!«
S karizmo, ki je skakala iz ekrana, je postal heroj milijonom otrok po svetu, predvsem pa v ZDA. Njegovi boji z »zlobneži«, kot so bili Rowdy Roddy Piper, King Kong Bundy, Big John Studd in seveda Andre the Giant, so bili kot sodobne pravljice. Ena izmed najikoničnejših je bila zagotovo WrestleMania III (1987), kjer je v razprodani dvorani Pontiac Silverdome pred 93.000 gledalci dvignil ogromnega Andreja in ga vrgel v legendarni »bodyslam«. Ta trenutek je postal svetopisemski v wrestling mitologiji.
Hogan ni bil zgolj borec – bil je pridigar. S svojo energijo, barvitimi majicami brez rokavov, ki jih je ob vhodu teatralno raztrgal in s prepoznavnimi pozami, s katerimi je nagovarjal množico, je ustvaril pravo religijo. Hulkamanija je kmalu postala globalni pojav. Otroci so si risali brke, nosili rutke in kričali »Brother!« (Brat!) po šolskih hodnikih. Hogan je postal več kot borec – postal je gibanje.
Pop kulturni fenomen
Hulk Hogan je že sredi 80-ih let postal več kot le wrestling zvezdnik – postal je globalna pop ikona. Njegova prepoznavnost je segala daleč prek športnih aren, saj je postal zvezda televizije, filma, stripov in celo glasbenih videospotov. Bil je prvi wrestling junak, ki je s svojo podobo krasil risanke, plastične figurice in škatlice za malico – sanje vsakega tržnega oddelka.
Leta 1982 je nasthogan opil v kultnem filmu Rocky III, kjer je kot pretirani lik po imenu Thunderlips v ringu stal nasproti Sylvestru Stalloneju. Ta vloga mu je odprla vrata v Hollywood. Sledili so filmi, kot so No Holds Barred (1989), Suburban Commando (1991), Gospod varuška (Mr. Nanny, 1993) in Božiček z mišicami (Santa with Muscles, 1996), ki so sicer večinoma polnili dno lestvic kritikov, a so pri občinstvu vseeno dosegli kultni status – prav zaradi Hoganovega šarma in absurdnosti samih zgodb.
Hrust z ekranov
Tudi televizija ni ostala imuna na njegovo prisotnost. V začetku 90-ih je igral v akcijsko-morski nanizanki Thunder in Paradise, kjer je reševal svet iz čolna s futuristično opremo. Kasneje je v 2000-ih postal resničnostna zvezda z oddajo Hogan Knows Best, ki je spremljala njegovo družinsko življenje in hčer Brooko, ki je tedaj poskušala zasloveti kot pevka.
S svojo podobo – brki, sončnimi očali, rutko in mišicami – je postal maskota celotne generacije. Bil je obraz oglaševalskih kampanj za McDonald's, deodorante Right Guard, video igre in celo telefonske operaterje. Ni bilo otroka, ki ne bi vedel, kdo je Hulk Hogan, niti če ni nikoli gledal wrestlinga. Njegov pozdravni krik »Whatcha gonna do when Hulkamania runs wild on you!?« (Kaj boš naredil, ko bo Hulkamanija podivjala nad tabo!?) je postal eden najbolj prepoznavnih citatov ameriške pop kulture.
Padec in preporod
Sredi 90-ih let se je Hulkamanija začela krhati. Hulk Hogan je postal sinonim za vse, kar je bilo v wrestlingu zastarelo – preveč herojski, preveč čistunski, preveč… rumeno-rdeč. Občinstvo je želelo nekaj novega, temačnega, bolj surovega. Leta 1993 je zapustil WWF in se 1994 pridružil konkurenčni organizaciji WCW (World Championship Wrestling), kjer je imel več nadzora nad svojo podobo in zgodbami.
Prvih nekaj let v WCW je še vztrajal v vlogi dobrega heroja, a mu publika ni več jedla iz roke kot nekoč. Prelom se je zgodil 7. julija 1996 na dogodku Bash at the Beach, kjer je s šokantnim preobratom (t. i. heel turn) izdal svoje dolgoletne oboževalce, napadel in premagal člana svoje ekipe in se pridružil Scottu Hallu in Kevinu Nashu. Tako je nastala frakcija nWo – New World Order, temačna, anarhična skupina, ki je prevzela WCW in ustvarila popoln preobrat v svetu wrestlinga.
Pridi na temno stran
Hogan si je nadel črno brado, črna sončna očala in majice z napisom nWo. Namesto Hulkamanije je zdaj promoviral upor proti sistemu. Njegovo klasično geslo »Say your prayers and eat your vitamins« je zamenjal cinični slogan »Hollywood Hogan is taking over, brother!« (Hollywood Hogan prevzema vse, brat!) Postal je najbolj osovraženi lik v wrestlingu – in hkrati znova najbolj priljubljen.
WCW je zaradi tega obrata več let zapored prehitel WWF v gledanosti, Hogan pa je znova postal center pozornosti. Njegovi spopadi z Goldbergom, Stingom, Diamond Dallas Pagom in Ricom Flairom so bili medijsko razvpit spektakel.
A vsega je bilo nekoč konec. Leta 2000 je WCW zaradi slabega vodenja in ustvarjalne zmede začel propadati in dve leti pozneje se je Hogan vrnil v WWE, kjer so ga navdušeni oboževalci pričakali kot izgubljenega kralja. V istem letu se je na WrestleManii X8 spopadel z The Rockom v epskem boju med generacijama. Čeprav je izgubil, je občinstvo skandiralo njegovo ime – Hulkamanija je bila uradno spet živa.
Kasneje se je znova okitil z naslovom svetovnega prvaka in bil leta 2005 sprejet v WWE Hall of Fame. Njegova kariera je bila takrat že skoraj mitološka – od svetnika do izdajalca in nazaj.
Na senčni strani ringa
Za bleščečimi odri, mišicami in kričanjem »Brother!« se je skrivala precej manj bleščeča resničnost. Hogan je že v 90-ih postal del prvega večjega wrestling škandala, povezanega z uporabo anaboličnih steroidov. Leta 1991 je v oddaji The Arsenio Hall Show zanikal, da bi jemal steroide, vendar se je kasneje izkazalo, da jih je vendarle uporabljal – čeprav, kot je poudaril, izključno zaradi zdravljenja poškodb. WWE (tedaj WWF) je bil takrat v primežu velikega sodnega postopka, kjer so preiskovali, ali so borcem sistematično ponujali prepovedane substance. Hogan je v postopku pričal kot zvezdniška priča, kar ga je sicer rešilo pravnih posledic, a mu je pri oboževalcih pustilo velik madež.
Leta 2012 je v javnost pricurljal spolni posnetek, ki je nastal nekaj let prej. V njem je bil Hogan med intimnim odnosom z ženo svojega takratnega najboljšega prijatelja, radijskega voditelja Bube the Love Spongea (pravo ime Todd Clem). Posnetek naj bi v resnici nastal z dovoljenjem Bube, saj naj bi bil par v odprtem zakonu, a Hulk o snemanju ni bil obveščen.
Na tem posnetku, ki ga je brez dovoljenja objavila spletna stran Gawker, je Hogan poleg intimnega akta tudi izrekel več rasističnih komentarjev. Med drugim je rekel: »I am a racist, to a point, f***ing ns« (Sem rasist, do neke mere, j***ni črnci). Zvenelo je, kot da izraža frustracije zaradi hčerine zveze z Afroameričanom.
Neverjetne posledice
Objava je sprožila ogromen škandal. WWE je z njim nemudoma prekinil sodelovanje, ga izbrisal iz Dvorane slavnih in z vseh svojih uradnih kanalov. Javnost je bila razdeljena – nekateri so verjeli, da je to resnična plat Hulk Hogana, drugi pa so opozarjali, da je bila izjava zasebna in izrečena v trenutku osebne stiske.
Hogan je kasneje tožil Gawker zaradi kršitve zasebnosti in zmagal. Sodba mu je prisodila 140 milijonov dolarjev, kar je posledično privedlo do stečaja Gawker Media. Primer je postal šolski primer pravne bitke med pravico do zasebnosti in svobodo tiska.
Hogan se je kasneje večkrat opravičil, trdil, da so bile njegove besede izrečene v zasebnem trenutku in da ne odražajo njegovega pravega značaja. WWE ga je po nekaj letih počasi rehabilitiral – leta 2018 se je znova pojavil na dogodkih, leta 2020 pa je bil znova formalno vključen v Dvorano slavnih. A madež je ostal.
Osebno življenje in dediščina
Zunaj ringa je Hulk Hogan živel življenje, ki je bilo pogosto prav tako kaotično kot njegovi wrestling dvoboji. Leta 1983 se je poročil s svojo prvo ženo Lindo Claridge, s katero je imel dva otroka – Brooko in Nicka. Njuna družina je dolga leta veljala za ameriški wrestling klan, zlasti po tem, ko so postali zvezde resničnostne oddaje Hogan Knows Best (Hogan ve najbolje), ki je prikazovala vsakdanje družinsko življenje v vsej svoji teatralnosti. Oddaja je bila hit, a je za sabo pustila nekaj čustvenih brazgotin.
Zakon se je končal z grdo ločitvijo leta 2007, polno obtožb o prešuštvu, nasilju in pohlepu. Sin Nick je bil še istega leta udeležen v hudi prometni nesreči, v kateri je njegov prijatelj utrpel trajne poškodbe možganov – še en udarec za Hoganovo javno podobo. Brooke je medtem poskušala narediti kariero v pop glasbi, a kljub nekaj poskusom nikoli ni dosegla večjega preboja.
Junak iz mesa in krvi
Hulk Hogan je bil več kot wrestling zvezdnik – bil je institucija, gibanje in kulturni fenomen. V zlati dobi 80-ih je bil obraz Amerike, otrok v telesu mitološkega borca, ki je s svojo karizmo povezoval generacije. Bil je simbol upanja, pravičnosti in mišične vztrajnosti. A bil je tudi človek – s slabostmi, napačnimi odločitvami in škandali, ki so mu skoraj uničili ime.
Zadnja leta življenja je preživljal precej mirneje, ker njegovo telo ni več sodelovalo tako kot nekoč. Zaradi dolgih desetletij skakanja po ringih, padcev z najvišje tretje vrvi ringa in na glavi razbitih stolov, je imel Hulk kar 25 operacij hrbtenice, kolkov, kolen in še česa. Sam je rekel, da mu telo drži skupaj »več vijakov kot Harley Davidson«. Gibal se je s težavo, a ko je bilo treba na oder, je vedno dvignil roko in zarohnel: »Naj ti nekaj povem, brat!!!«.
Umrl je 4. julija 2025 – simbolično na ameriški dan neodvisnosti – kot da bi še v smrti hotel reči: »I am the real American« (Jaz sem pravi Američan). Po dolgotrajnih zdravstvenih težavah in zapletih po zadnji operaciji hrbtenice je umrl v krogu družine, s klasično rutko ob glavi in sončnimi očali na nočni omarici.
Pogreb je bil mešanica wrestling spektakla in patriotske parade: naenkrat so se pojavili Ric Flair, Vince McMahon, celo The Rock, ki je ob slovesu dejal: »Brez Hulka Hogana nihče od nas danes ne bi stal tukaj, brat.«
Kaj ostane po takšni figuri? Ena rumena rutka, raztrgana majica in cela generacija moških, ki še danes pred ogledalom vlečejo trebuhe noter in se tiho zarežijo:»Kaj boš naredil, ko te napade zrcalo, brat?«
