Zlomljena roka podre kriminalni načrt
Šef tolpe tihotapcev želi zlato in diamante pretihotapiti v Sovjetsko zvezo s pomočjo mavca na roki kurirja. Zato kurir Gena potuje s križarko v Turčijo. Lokalni tihotapci ne vedo, kako je videti kurir, le da bo izgovoril kodo za identifikacijo – kletvico po padcu. A kmalu nastane zmešnjava, saj Genov sopotnik s križarke, običajni sovjetski državljan, dobrosrčni in ne preveč pametni Semjon Gorbunkov, res ponesreči pade pred lekarno. »Farmacevti« ga tam oskrbijo, mu zlomljeno roko namestijo v mavec ter zraven skrijejo še nezakonit nakit, diamante in zlato. Semjon se vrne na križarko, medtem pa pred isto lekarno »ponesreči« pade še Gena, a je prepozno. Ko se vrnejo na rodno grudo, tihotapci z Geno na čelu opazujejo Semjona in poskušajo dobiti nazaj svoj izplen, a Semjon hitro ugotovi, da je nekaj narobe, ter o tem obvesti policijo, ki jih poskuša ujeti. Začne se absurdna in komična zmešnjava mačke in miši, policije in kriminalcev s Semjonom na sredini.
Ko se vse poklopi
Diamantna roka (Brilliantovaya ruka), ki je po nekaterih podatkih na velika platna prišla leta 1968, po drugih pa leto pozneje, je ena najbolj prepoznavnih sovjetskih komedij. Zgodba filma temelji na resničnih dogodkih, ko so švicarski tihotapci poskušali pretihotapiti dragulje s pomočjo ortopedske opornice, novico pa je videl in dobil navdih za film režiser Leonid Gajdaj. Če so tihotapci upali na anonimnost ali vsaj bogastvo, pa je svet dobili eno najboljših sovjetskih, če ne svetovnih kriminalnih komedij vseh časov. Režiser Gajdaj si je s prepoznavnimi deli nedvomno zaslužil naziv sovjetski kralj komedije, saj so njegove komedije brez vzgojnih ali preveč vsiljivih elementov, znal pa se je tudi izogniti klišejem in neokusnim šalam. Nekoč je tako menda izjavil: »Filmska komedija mora imeti čim manj besed, te pa morajo biti jedrnate, ostre in imeti nezmotljiv cilj.« In Diamantna roka odlično sledi njegovemu slogu – hitrim šalam, fizični komediji in barvitim stranskim likom. V tem filmu je združil vse, kar je pomembno za uspeh – neverjetno igro, mednarodne spletke, nesposoben duo in protagonista z neverjetno smolo.
Velik del, da se je pri tej ekscentrični kriminalni komediji vse »poklopilo«, je tudi zvezdniška zasedba sovjetskih igralcev. Semjona Semjonoviča Gorbunkova, ekonomista na Državnem inštitutu za načrtovanje ribištva, je zaigral Jurij Nikulin, ki je bil znan kot ruski Buster Keaton, včasih tudi celo ruski Charlie Chaplin. Znan je bil po žalostnih izrazih na obrazu, hkrati pa z odličnim komičnim kontrastom. Študiral je namreč na moskovski cirkuški šoli in poleg filmske kariere dolgo nastopal v moskovskem cirkusu. Otroci po vsej Sovjetski zvezi so ga klicali stric Jurij, saj je njegov žalostni klovn dosegel že status ikone. Medtem pa je bil Andrej Mironov, ki je zaigral Geno, tudi priljubljen pevec. Njegov glas je bilo mogoče slišati prav v filmih, v katerih je igral. Zapel je nekaj ikoničnih filmskih skladb. Enega od tihotapcev pa je zaigral Anatolij Papanov, ki je bil direktor Moskovskega satiričnega gledališča, kjer je deloval skoraj 40 let, najbolj pa je bil znan prav po svojih komičnih vlogah v duetu z Andrejem Mironovom.
Kultna klasika
Film je občinstvo navdušil že ob izidu in dosegel izjemno gledanost. Dolga leta je bil namreč najbolj gledani sovjetski film, saj so prodali več kot 76 milijonov kino vstopnic. Izredno popularen je še danes in tudi današnji ruski kritiki in občinstvo ga še vedno imajo za eno najboljših komedij vseh časov. Njegov humor je po skoraj šestih desetletjih še vedno aktualen in zanimiv mlajšim generacijam, marsikatera fraza in citat iz filma pa sta vstopila v jezikovne vzorce in se uporabljata še dandanes. Nekateri elementi se celo uporabljajo kot referenčno gradivo pri študijah ruskega humorja.
Da je delo res ostalo zaokrožena celota, je režiser Gajdaj skrbno izbiral svoje trenutke in bitke. Komunistični partiji ni bila všeč ena izmed verskih šal, zato so morali dialog v sinhronizaciji prekriti čez izvirni zvok. No, da bi cenzorji spregledali nekatere, po merilih Sovjetske zveze precej kontroverzne dele, kot so na primer striptiz, pijanski razvrat in omemba prostitucije, je v epilog dodal posnetek jedrske eksplozije. Posnetka ni hotel odstraniti, strinjal se je šele po dolgi razpravi, bolj kočljive scene pa so ostale v filmu. Diamantna roka je zanimiv kulturni artefakt, ki še danes živi svoje prenovljeno življenje z novimi in novimi generacijami, ki odkrivajo to humorno in vizualno izstopajočo filmsko klasiko.
