Zgodba Bay City Rollers se začne v škotski prestolnici leta 1964, ko sta brata Alan in Derek Longmuir ustanovila šolski bend. Prvotno so se imenovali The Ambassadors, a ker ime ni imelo pravega odmeva, so se kmalu preimenovali v The Saxons. V tistem času je bilo po vsej Britaniji na stotine podobnih mladih skupin, ki so hotele postati naslednji Beatli, zato so igrali predvsem priredbe aktualnih hitov in nastopali na plesih ter lokalnih prireditvah.
Ti not, ti ven!
Zgodnji posnetki so bili skromni in še niso pustili pravega pečata, a skupina je vztrajala in počasi menjavala člane. Leta 1967 je padla odločitev, da potrebujejo novo ime, nekaj, kar bi zvenelo mednarodno in sveže. Legenda pravi, da so odprli zemljevid ZDA, naključno pokazali s prstom in pristali pri mestu Bay City v Michiganu. Dodali so še besedo Rollers – ker je bila kratka, udarna in zvenela kot nekaj, kar se vrti po radijskih postajah. Tako so postali Bay City Rollers.
Kljub novi podobi in imenu so bila prva leta težavna. Prvih nekaj singlov konec šestdesetih let ni doseglo širšega občinstva in so se uvrščali le nizko na lestvicah. A bend je bil vseeno opažen zaradi energičnih nastopov, tartanskih hlač in podobe fantov iz sosednje ulice, ki so peli o ljubezni in zabavi. Počasi so začeli dobivati podporo menedžerja Tama Patona, ki jih je znal prodati kot nekaj novega in obetavnega.
Čeprav še niso imeli velikih uspehov, so bili temelji postavljeni: skupina s škotskimi koreninami, z imenom, ki je dišalo po Ameriki, in z ambicijo, da premaga vse konkurente na pop sceni. Njihova pot do slave se je šele začela.
Klasična zasedba
Čeprav so Bay City Rollers obstajali že nekaj let, so pravo podobo dobili šele v zgodnjih sedemdesetih. Bend je doživel kar nekaj menjav članov, dokler se leta 1973 ni zgodil odločilni trenutek – v skupino je prišel pevec Les McKeown. Bil je mlad, komaj polnoleten, a s svojo energijo, značilnim škotskim naglasom in karizmo je postal obraz, ki so ga dekleta takoj vzela za svojega. Prav njegov prihod je zaznamoval začetek obdobja, ki so ga kasneje poimenovali zlata doba skupine.
Ob njem so se utrdili še Alan in Derek Longmuir, brata, ki sta postavila temelje benda že v šolskih letih, kitarist Eric Faulkner, ki je znal njihovim pop refrenom dodati ostrino ter najmlajši član Stuart 'Woody' Wood, glasbeno nadarjen in vsestranski. Skupaj so tvorili kombinacijo, ki je bila hkrati dovolj preprosta, da se je prikupila najstnikom, in dovolj energična, da je prepričala tudi radijske urednike. Do leta 1974 je bilo jasno, da ima Velika Britanija novo pop senzacijo, ki bo kmalu obnorela svet.
Vzpon in Rollermania
Ko so Bay City Rollers leta 1974 izdali album Rollin’, se je začela prava pop eksplozija. Pesmi, kot sta Shang-A-Lang in Remember (Sha-La-La-La), so v trenutku osvojile britanske lestvice in skupino postavile v ospredje nove mladinske kulture. Njihova glasba je bila preprosta, melodična in izjemno nalezljiva, a prav v tem je bila moč – refreni so ostali v glavi, dekleta pa so kričala ob vsakem nastopu.
Vrhunec so dosegli leta 1975, ko je singel Bye, Bye, Baby, priredba uspešnice skupine Four Seasons, postal najbolj prodajana pesem leta v Veliki Britaniji. Istega leta so z novo uspešnico Give a Little Love še utrdili svoj položaj na vrhu lestvic. V medijih so jih razglašali za »škotske Beatle«, množice oboževalk pa so jih spremljale na vsakem koraku, fenomen je dobil celo ime – Rollermania.
Njihovi nastopi so spominjali na prizore iz časov Beatlov, s histerijo v dvoranah in policijo, ki je morala obvladovati navdušene oboževalke. Časopisi so poročali o koncertih, na katerih so se dekleta prerivala do solz, samo da bi ujela pogled pevca Lesa McKeowna. Vse to je skupino spremenilo v simbol najstniške kulture sredine sedemdesetih let. Prodaja plošč je dosegla vrtoglave številke, njihovi obrazi pa so polnili naslovnice revij po vsej Evropi in na Japonskem. V nekaj mesecih so Bay City Rollers prešli iz obetavnega škotskega benda v globalni pop pojav.
Mednarodna eksplozija
Čeprav so Bay City Rollers sprva blesteli predvsem na domačih otoških lestvicah, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo zavzeli tudi ameriški trg. To se je zgodilo konec leta 1975, ko so izdali singel Saturday Night. Pesem, ki je v Veliki Britaniji sprva ostala precej neopažena, je v ZDA dosegla nepričakovan uspeh. Januarja 1976 se je povzpela na prvo mesto Billboardove lestvice in jih čez noč spremenila v svetovne zvezdnike.
Ameriška publika jih je sprejela kot svežo alternativo glam rocku, ki je bil v tistem času v zatonu. Njihov nalezljivi refren in podoba simpatičnih fantov v tartanu je odlično zadela okus najstniškega občinstva čez lužo. Njihovi nastopi v ameriških televizijskih oddajah so dvigovali gledanost, koncerti pa so bili razprodani, kjerkoli so se pojavili. Kanadski in avstralski oboževalci so sledili isti logiki – Saturday Night je postal mednarodni pop fenomen, ki je odpiral vrata tudi drugim njihovim skladbam.
Še imamo nekaj zagona
Kmalu so sledile nove uspešnice. Money Honey je zasedel visoka mesta na lestvicah v ZDA, Kanadi in Avstraliji, njihovi albumi pa so se prodajali v milijonskih nakladah. Na Japonskem so Bay City Rollers dosegli raven oboževanja, ki je tekmovala celo z domačimi skupinami, koncertne dvorane pa so bile razprodane tedne vnaprej.
Upad priljubljenosti
Vsaka glasbena norija ima svoj rok trajanja in tudi Bay City Rollers niso mogli dolgo ohranjati popolne prevlade. Že konec leta 1977 so se začeli kazati prvi znaki utrujenosti. Glasbeni okus občinstva se je spreminjal, punk in disco sta prevzemala dvorane, njihova formula sladkobnega popa pa je postajala vedno bolj predvidljiva. Album It’s a Game je sicer prinesel nekaj uspešnih singlov, toda naklada ni več dosegala vrtoglavih številk izpred dveh let.
Leta 1978 je sledil album Strangers in the Wind, ki je bil precej bolj usmerjen v mehkejši, skoraj baladni pop. Čeprav je našel nekaj poslušalcev na Japonskem, kjer je dosegel celo vrh lestvic, doma v Veliki Britaniji skoraj ni bil opažen. V ZDA je situacijo še poslabšal odhod Lesa McKeowna, ki je bil srce in obraz skupine. Brez njegove karizme so Bay City Rollers izgubili tisto iskrico, zaradi katere so kričale množice oboževalk.
Radi bi bili rockerji
Naslednja albuma, Elevator leta 1979 in Voxx leto kasneje, sta poskušala skupino predstaviti v zrelejši, rockovski podobi in pod skrajšanim imenom Rollers. A ta sprememba ni prepričala ne kritikov, ne občinstva. Fantje v tartanu so bili preprosto preveč zaznamovani z najstniško pop kulturo, da bi jih kdorkoli jemal resno kot rock bend. Poslušalci so se obrnili drugam, prodaja plošč je padla, koncerti so se manjšali, med člani pa so začela naraščati nesoglasja.
Do srede osemdesetih let je bila slika jasna – fenomen, ki je še pred kratkim polnil naslovnice in povzročal histerijo, se je skoraj čez noč znašel na robu glasbene zgodovine. Bay City Rollers so postali simbol popa sedemdesetih, a so bili hkrati tudi opomin, kako hitro se lahko slava obrne v pozabo. Skupina je uradno nehala delovati 1986.
Finančne težave in slabo upravljanje
Čeprav so Bay City Rollers v svojem vrhuncu prodajali milijone plošč in polnili dvorane od Londona do Tokia, denar, ki bi ga morali zaslužiti, nikoli ni pristal v njihovih žepih v taki meri, kot bi pričakovali. V zakulisju je njihovo kariero krojilo vprašljivo finančno upravljanje. Menedžer Tam Paton je bil sicer mojster ustvarjanja pop senzacije, a so ga spremljali številni očitki o nepravilnostih in zlorabah zaupanja.
Člani skupine so kasneje pripovedovali, da so med svetovno slavo živeli veliko skromneje, kot bi si kdo mislil. Čeprav so njihove plošče polnile lestvice in so nastopali pred razprodanimi tribunami, so se pogosto znašli z omejenimi prihodki, pri čemer niso imeli pravega vpogleda v finančne pogodbe. Paton in založba so vodili posel, fantje pa so bili premladi in preveč zaposleni s slavo, da bi razumeli, kaj se dogaja z njihovimi zaslužki.
Namesto milijonarji - siromaki
V tistem času je bilo glasbeno poslovanje pogosto neurejeno in netransparentno, a pri Bay City Rollers je šlo še korak dlje. Njihov izjemni komercialni uspeh bi moral pomeniti finančno varnost za vse člane, namesto tega pa so se v osemdesetih in devetdesetih letih mnogi znašli v povsem običajnih službah ali celo v dolgovih. Zgodba, ki se je na odru svetila kot pravljica, je v resnici skrivala vrsto sumljivih poslovnih potez, ki so jim dolgoročno pustile globoke brazgotine.
Finančne težave so bile eden ključnih razlogov, da so se člani pozneje odločili za sodne bitke z založbo, saj so čutili, da jim je bila odvzeta pravica do dobička, ki so ga sami ustvarili. Rollermania je prinesla milijone, a denar je izginjal v sistemu, kjer so imeli največ koristi drugi, ne pa fantje, ki so stali na odru.
Finančni spor z založbo
Ko so se člani Bay City Rollers leta pozneje ozrli nazaj na svojo bliskovito kariero, so se vedno znova vračali k istemu vprašanju – kam je izginil ves denar. Čeprav so v sedemdesetih prodali med 120 in 300 milijoni plošč, so honorarji, ki so jih prejemali, komaj pokrivali vsakdanje stroške. Dolga leta so fantje molčali, toda leta 2007 so se odločili, da se bodo z založbo Arista, ki je izdajala njihove plošče, spopadli tudi na sodišču.
Šest nekdanjih članov, vključno s klasično zasedbo, je vložilo tožbo, v kateri so trdili, da jim založba dolguje desetine milijonov dolarjev iz neizplačanih avtorskih honorarjev. Zadeva je trajala več let in se je še zapletla, ko so se leta 2010 v boj želeli vključiti tudi nekdanji pevci Gordon »Nobby« Clark, Ian Mitchell in Pat McGlynn. Tudi oni so zahtevali svoj delež, saj so bili v različnih obdobjih del zgodbe Rollersov, a so bili iz prvotne tožbe izključeni.
Meni kar je mojega
Sodni postopki so se vlekli po newyorških dvoranah, založba Arista pa se je branila s sklicevanjem na zastaranje in pomanjkanje pisnih dogovorov. Leta 2011 je sodnik odločil, da se postopek lahko nadaljuje, saj je obstajala dovolj močna dokumentacija, ki je potrjevala obljube založbe. Dve leti kasneje je prizivno sodišče zavrnilo zahteve Clarkove, Mitchella in McGlynna, ker niso imeli pisnih pogodb o delitvi dobička, vendar je osnovna tožba ostala v igri.
Končno je leta 2016 prišlo do poravnave. Sony, lastnik Ariste, se je z Rollerji zunaj sodišča dogovoril za izplačilo približno 3,5 milijona dolarjev. Čeprav se sliši veliko, je bilo na koncu za posameznega člana po odštetih stroških izplačanih okoli 100 tisoč dolarjev – znesek, ki se je zdel naravnost smešno nizek glede na to, da so v najboljših letih prodajali milijone plošč in polnili stadione.
Finančna saga je pokazala drugo plat glamurja – čeprav so Bay City Rollers pustili neizbrisen pečat v zgodovini pop glasbe, so se morali za vsak evro svojega zaslužka boriti desetletja po tem, ko so histerične oboževalke v tartanu že zdavnaj odrasle.
Obtožbe proti menedžerju Tamu Patonu
Ime Tam Paton je bilo v sedemdesetih letih sinonim za Bay City Rollers. Bil je njihov menedžer, človek, ki jih je znal spremeniti v globalno znamko, a hkrati tudi temna figura v zakulisju. S svojim občutkom za trženje in kontrolo je ustvaril podobo »fantov iz soseske«, ki so obnoreli milijone najstnic, toda za sijajem so se skrivale zgodbe, ki so kasneje umazale njegov sloves.
Že leta 1982 je bil Paton obsojen zaradi spolne zlorabe desetih mladih fantov. Kazen je sicer prestal, toda njegove povezave z Rollersi so bile v očeh javnosti še vedno tesno prepletene. Leta 2003 ga je nekdanji član skupine Pat McGlynn obtožil poskusa posilstva, ki naj bi se zgodil leta 1977, a primer ni nikoli prišel do sodišča. Leta 2009 je Les McKeown, dolgoletni pevec in obraz benda, v javnosti povedal, da ga je Paton posilil, ko je bil še mladoleten. Tudi ta izpoved je odmevala, a ni imela sodnega epiloga.
Menedžer je 'mel fantke rad
Poleg zlorab je bil Paton znan po tem, da je imel pod svojim nadzorom vse vidike poslovanja skupine. Člani so kasneje razkrivali, da je ustvarjal okolje strahu in manipulacije. Bil je figura, ki jim je omogočila slavo, hkrati pa jim je jemala svobodo in, kot se je pokazalo, tudi denar. Leta 2004 je bil še enkrat kaznovan, tokrat zaradi preprodaje marihuane, kar je še dodatno omajalo njegov ugled.
Ko je Paton leta 2009 umrl, so se nekateri člani Rollersov vzdržali komentarjev, drugi pa so odkrito govorili o tem, da je bil njegova prisotnost v njihovih življenjih vir travm, ki so jih spremljale še dolgo po koncu kariere. V spominu javnosti je ostal kot menedžer, ki je pomagal ustvariti enega največjih pop fenomenov sedemdesetih, hkrati pa kot človek, katerega ime se danes pogosto omenja v kontekstu zlorab in škandalo
Ponovna srečanja in pozna leta
Čeprav so Bay City Rollers konec sedemdesetih zdrsnili iz ospredja, njihova zgodba nikoli ni povsem izginila. Že leta 1996 so se člani odločili, da obudijo spomine na zlato obdobje, in pripravili koncert ob prelomu tisočletja, ki je pritegnil staro in novo občinstvo. Pokazalo se je, da je nostalgija po tartanu in najstniških uspešnicah še vedno močna.
Največ pozornosti je prinesla vrnitev leta 2015, ko so Les McKeown, Alan Longmuir in Woody Wood spet stopili na oder. Njihovi nastopi v Glasgowu in drugod po Škotskem so bili razprodani. Leto kasneje so koncertno dejavnost nadaljevali, a napetosti med člani so se znova pojavile in projekt se je kmalu sfižil.
Po McKeownovem odhodu so Bay City Rollers leta 2018 dobili novo podobo, v kateri je Woody postal gonilna sila. V različnih postavah so še naprej nastopali na festivalih in obujali spomine na najbolj divja leta Rollermanie. Čeprav so bile dvorane manjše in nastopi skromnejši, je občinstvo ostalo zvesto in polno navdušenja.
Leta 2024 je skupino doletela precej bizarna epizoda, ko so jim med turnejo ukradli kombi z opremo. Člani so se znašli v precej neprijetni situaciji, a so z najetimi instrumenti vseeno nadaljevali nastope. Dogodek je bil v medijih predstavljen skoraj kot simbol – tudi pol stoletja po največji slavi so Bay City Rollers še vedno doživljali vzpone in padce, a so vztrajali na odru.
Zapuščina in pomen
Bay City Rollers so bili utelešenje najstniške pop kulture sedemdesetih let. Njihova glasba je morda delovala preprosto, a je v pravem trenutku zadela srce mladih poslušalcev in ustvarila histerijo, kakršne svet od časov Beatlov ni več poznal. Čeprav so jih kasneje zasenčili novi trendi, finančni spori in škandali, so njihove pesmi preživele kot simbol ene najbolj barvitih pop epoh. Rollermania je minila, spomini pa ostajajo.
