Igralka Nina Rakovec je v gledališču prvič nastopila že kot dijakinja kranjske gimnazije, ko je gostovala v uprizoritvi Blazno resno zadeti v Prešernovem gledališču Kranj. Na velikih ekranih smo jo videli v filmih Osebna prtljaga, Izlet, Dvojina in Zapelji me, na malih pa v serijah Trdoglavci in Nova dvajseta. Marca se bo pridružila seriji Pop TV Skrito v raju.
Kakšna je vaša vloga?
Odigrala sem kar zanimivo vlogo, polno preobratov. Moja mami me ves čas nagovarja, naj ji povem kaj več, a ji vedno pravim, naj gleda in si bo lahko sama ustvarila vtis. Tudi jaz komaj čakam, da vidim, kaj smo ustvarili. Igram Sanjo, žensko, ki se bori za pravico. Močno žensko, svetovljanko, ki dobro ve, kaj hoče in kako priti do tega.
Po čem si boste najbolj zapomnili snemanje serije?
Po napornem tempu, a lepem vzdušju na setu. Najlepše je bilo snemati na morju, ko si lahko po napornem snemalnem dnevu opazoval morje in vonjal borovce ter se v taki idili na klopci učil tekst za naslednji dan. Žal pa sem imela nesrečo tik pred morskim delom, tako da je bil vsak premik skoraj nemogoč in so me ves čas prevažali z električnim »golf« avtomobilčkom ter mi nosili ledene obkladke. Lepo so skrbeli zame.
V matičnem gledališču, Mestnem gledališču ljubljanskem, trenutno navdušujete v predstavi Ex nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga v režiji Maruše Kink, ki je praviloma razprodana. Čemu pripisujete takšno zanimanje?
Res je dobra predstava. Igralci jo radi igramo, gledalci pa jo vsakič znova odlično sprejmejo. Prednost je v tem, ker ni enoznačna. Lahko se postaviš v čevlje vsakega izmed nas in si enkrat na strani nekoga, proti koncu pa se ti lahko slika popolnoma obrne. Tudi sama postavitev dela v prid predstavi, saj smo igralci v središču kot v ringu, gledalci pa okrog nas kot voajerji, in to zelo blizu, tako zelo, da nas lahko zavohajo in začutijo. Čar gledališča je ravno v tem, da lahko igralce gledaš v živo in da tam na kraju samem doživiš čustva, energije, katarzo. Ponuja vpogled v najbolj intimne predele življenja. Zlasti v tej predstavi se na odru čustveno popolnoma razgalimo in zdi se mi, da to privlači ljudi. Pa tudi tema je zelo aktualna, vsak se lahko prepozna v njej, saj ima vsak takšno ali drugačno izkušnjo v življenju s partnerjem ali neko ljubeznijo iz preteklosti, na kar se lahko naveže.
Vi igrate Janjo – nekdanjo ljubezen Daniela, ki je zdaj v zvezi s Katarino, s katero imata dva otroka – ki se po prepiru z zdajšnjim partnerjem znajde na cesti in se v obupu zateče k njima. Jo lahko razumete? Ste si podobni z likom?
Ne, midve sva si zelo različni. Ko sem prvič prebrala besedilo, sem imela pred očmi samo to, da ženska pride k poročenem paru z dvema otrokoma. Jaz imam dva otroka in ta situacija se mi zdi nezaslišana. Znašla sem se pred vprašanjem, iz kje to izhaja, kaj je njeno ozadje in kako doseči, da je občinstvo v sekundi ne obsodi, ampak jo poskuša razumeti. Videla sem jo kot nekoga, ki je zasvojen z odnosi. Tako zelo je »zaciklana« v preteklosti, da dejansko ne more naprej. Ves čas namreč samo razmišlja o tem, kakšno bi bilo njeno življenje, če se zveza z njeno veliko ljubeznijo ne bi prekinila. To je huda bolečina. V tej svoji ujetosti v preteklost je tudi tragična. A v tem nikakor ni sama. Veliko ljudi je poškodovanih in nosi s sabo patologije odnosov ali iskanja pozornosti in potrditve staršev, ki je ne dobijo. Tega je ogromno, a je težje prepoznati. Hitreje prepoznamo kemične odvisnosti, nekemičnih se redkokdaj dotaknemo.
Kako z življenjskim sopotnikom, igralcem Robertom Korošcem, negujeta vajin odnos?
Midva sva zelo hitro imela otroka, saj je bila najina največja želja v življenju imeti lepo funkcionalno družino. Imava podoben pogled na svet in enake vrednote. Veliko se pogovarjava, sva zelo iskrena drug z drugim in res se imava rada. Saj pridejo obdobja, ki so zelo težka, tako je pri vseh, sploh ko imaš otroke in se potem boriš za skupne trenutke, ampak se mi zdi, da se dobro boriva in da se tudi vsak pri sebi trudiva za odnos. Ne jemljeva vsega skupaj za samoumevno.
Kaj radi počnete skupaj kot družina?
Zadnjih nekaj mesecev je bilo pri obema zelo delovnih, tako da sta otroka komaj čakala, kdaj bo spet čas za nas. Do tega je končno prišlo okrog praznikov. Takrat smo bili veliko doma, zelo lepo smo se imeli. Šli smo se družabne igre, družili smo se s prijatelji, hodili na izlete, uživali v zimskih radostih. Vsem je bilo pomembno le, da smo skupaj ...
Kaj radi delate, kadar imate čas zase?
Ne morem brez športa. Dvakrat na teden si vzamem čas za svojega kineziologa Simona, s katerim se še vedno posvečava moči poškodovane noge. Vaje z utežmi sem že toliko posvojila, da si sploh ne predstavljam več življenja brez treningov. Tudi telo se mi je spremenilo zaradi njih, močnejša sem, tudi kakovost življenja se mi je izboljšala. Rada sicer hodim na dolge sprehode s kužki. To je moj mentalni pobeg. Pa ogromno berem. Po predstavah se umirim tako, da vsaj še pol ure ali eno uro berem. Od novega leta sem prebrala že deset knjig. Zelo rada imam kriminalke, predvsem Stephena Kinga in Joja Nesbøja. Trenutno berem Skalpel Uroša Ahčana in Vse je v redu Vide Igličar. Letos sem za Dedka Mraza dobila bralnik, a se še vedno zelo težko ločim od papirja. Za v posteljo je sicer veliko lažje, saj ne potrebuješ luči in ti ni treba obračati strani. Poleti bo zelo prav prišlo, saj hodimo na samotni del otoka in s sabo vedno vzamem tri škatle knjig; ena in pol je mojih, ena in pol pa od otrok, saj gremo za en mesec, to pa zavzame pol prtljažnika in veliko Robijevega truda, da jih prenese do cilja in potem še nazaj.
