Mujić ga je glasbeno zasnoval na delih Petra Iljiča Čajkovskega in Camilla Saint-Saënsa, besede je zamenjal z govorico telesa v neoklasičnem slogu, ki je nadgradnja klasičnega baleta z vrhunsko tehniko klasičnega sloga, plesom na špicah. Hamletovo večno vprašanje »biti ali ne biti« v baletu izreka množica plesalcev, ki med drugim upodabljajo njegovo sivo možgansko snov in njegove misli.
Bogata kariera in izkušnje
Koreograf Leo Mujić, znan po svoji sposobnosti, da s strastjo in preciznostjo oživi klasične zgodbe, se je torej vrnil v slovensko prestolnico s svojo neoklasično baletno različico Shakespearovega Hamleta, ki s kombinacijo glasbe Čajkovskega in Saint-Saënsa ter edinstvenim pristopom do plesne govorice prinaša svežino in globino v to več kot 400 let staro zgodbo. Mujić, ki se ponaša z bogato kariero in izkušnjami, je v intervjuju spregovori o tem, kako je pristopil k tej ikonični tragediji. Med drugim je poudaril, da predstava ne prinaša posebnega sporočila, temveč želi vzbuditi čustva pri občinstvu.
Vsi poznamo Shakespearovo tragedijo Hamlet, v čem pa se balet Hamlet razlikuje od drugih interpretacij te klasične zgodbe? Poleg očitnega, da gre seveda za ples in glasbo.
Ne bi rad izpostavljal razlik. Nikoli se nisem ukvarjal z razlikami in ne nameravam spreminjati zgodbe. Tisto, kar me je vedno zanimalo, je, kako se je neko delo ohranilo tako dolgo, da je postalo klasika. Hamlet je zelo zelo stara zgodba. Že več kot 400 let je prisotna in aktualna. Menim, da je izjemno pomembno pripovedovati zgodbo tako, kot si jo je zamislil njen izvirni avtor, gospod William Shakespeare. Poskušam ne biti le navdihnjen s tem njegovim delom, temveč želim resnično prikazati problematiko glavnega junaka ter vseh drugih likov. Govorno besedilo oziroma dramska predstava je preoblikovana v balet, pri čemer je iz izvirnega besedila odvzeta esenca. Hamletu sem torej odvzel besedilo, dodal pa glasbo in govorico telesa. V spremembi medija se skriva celotna modernizacija te zgodbe. Pa vendar je to Hamlet. To ni le s Hamletom navdihnjen balet. To je neogotska predstava, ki glorificira ples kot tak.
Kakšen je vaš osebni odnos do tega baleta, same zgodbe? Ste se v preteklosti, v svoji bogati baletni karieri, morda srečali s Hamletom kot plesalec?
S Shakespearom, ja, s Hamletom pa ne. To seveda ni edina baletna različica tega dela. Kar nekaj pomembnih sodobnih koreografov, kot je denimo Boris Eifman, je ustvarilo svojega Hamleta. Obstaja več različnih baletnih Hamletov in milijarde interpretacij dramske predstave. Načeloma pristopam k delu zelo matematično. Zelo dobro vem, kaj lahko govorica telesa in telesna komunikacija najbolje prikažeta; odnose med ljudmi in različne psihološke osebnosti. Glasba je prav tako izjemno pomembna. Glasba je nekaj, kar je črno na belem in kar se ohranja do danes. Izbira glasbe je v tej zgodbi zelo pomembna.
Kako ste pri nastajanju te predstave sodelovali z ljubljanskim baletnim ansamblom? Je dinamika dela drugačna kot v Zagrebu? Ali to vpliva na končni rezultat?
Vsak baletni ansambel je poseben. Med nekdanjimi jugoslovanskimi baletnimi hišami je bil ljubljanski balet prvi, s katerim sem začel sodelovati. Moje sodelovanje z ljubljansko Opero in baletom sega v leto 2003. Imamo že nekaj skupne kilometrine in zelo dobro vem, kaj lahko tukaj pričakujem. Vedno se rad vračam v Ljubljano. To je kot moja druga hiša. Obožujem tudi Ljubljano kot mesto, saj imam tukaj nekaj najboljših prijateljev. Tu se počutim kot doma in zelo mi je pomembno, da iz tukajšnjih baletnikov ustvarim najboljšo mogočo različico njih samih. Menim, da obstaja segment, kjer je treba zadovoljiti tako občinstvo kot kritiko in pričakovanja ter prodati predstavo. Pisatelj ni tisti, ki piše knjige, temveč tisti, ki je bran. Ne bojim se tega vidika, a hkrati želim doseči napredek in umetnikom omogočiti, da ohranijo svoje pravice do interpretacije. Brez tega ni nič. Čeprav gre za isto predstavo, bo ljubljanska predstava absolutno drugačna kot tista v Zagrebu, saj imam pred seboj drugačne ljudi, manjšo skupino, manjši oder. Imam pa tokrat orkester, kar je lep napredek.
Za kakšen stil baleta gre?
Balet je delan v neoklasičnem slogu, ki je nadgradnja klasičnega baleta, seveda z vrhunsko tehniko klasičnega baleta, kot je denimo ples na špicah.
So vam morda kateri prizori v predstavi še posebej pri srcu?
To predstavo dojemam kot širšo sliko. Vem, iz česa je sestavljena uspešno narejena predstava. To so matematično preračunani koncepti kostumov, svetlobe, glasbe. Če koreografijo najpreprosteje definiramo kot organizacijo prostora in časa, določa časovno enoto glasba, prostor pa je tisto, kar je na voljo in je odvisno od arhitekture ter možnosti odra. Tisto, kar je zanimivo v tej zgodbi, je, da Hamletovo večno famozno dogmo »biti ali ne biti«, to dualnost, predstavlja veliko plesalcev, ki plešejo njegovo možgansko maso, njegove misli. Ti plesalci ga kaznujejo, pomilujejo in ljubijo skozi celotno njegovo življenjsko pot, odkar mu je umrl oče.
Kakšno sporočilo želite prenesti občinstvu s svojo različico Hamleta?
Menim, da ni posebnega sporočila za občinstvo. Ne moremo vplivati na občinstvo in njegove čustvene odzive. Imamo odgovornost, da na odru delamo in ustvarjamo čustva. Če oseba na odru deluje tako, da pri tem vzbuja čustva pri občinstvu, potem je ta oseba delo opravila dobro. Ne moremo patronizirati občinstva. Lahko ustvarimo le zanimivo, estetsko in po mojem mnenju sprejemljivo delo. Ko sem sam občinstvo, me mora teater udariti v več mest; v možgane, v srce, ne nazadnje tudi v genitalije. Če ne čutim nič od tega, če čutim le sedež pod seboj, potem predstava ni dobra. Predstava ni namenjena le strokovnjakom. Občinstvo je treba osvoboditi odgovornosti, da mora nekaj razumeti. Če si ustvaril predstavo za nekoga, ki nikoli ni bil v gledališču, in se tej osebi predstava zdi zanimiva ter se ponovno vrne v teater, potem si delo opravil dobro. Torej sporočila ni, sporočilo je: »Pridite, videli boste pravega Hamleta, drugo pa je odvisno od vas.«