Ta pesem nedvomno opisuje Tanjo takrat, danes pa še bolj, saj se je v zadnjem letu spoprijemala s hudo življenjsko preizkušnjo – prebolela je namreč raka na dojki. A Tanja ostaja pozitivna, nasmejana in polna energije. Na slovenski glasbeni sceni je že skoraj 30 let, manjka ji le eno leto do okrogle obletnice, no, 20 let pa je že na samostojni poti. V tem času je s svojo glasbo osvojila številne oboževalce, ki jo bodo tokrat mogoče spoznali v malce drugačni luči – ne kot gostiteljico številnih glasbenih gostov, ne kot zmagovalko šova Zvezde plešejo in ne kot »šovmanko«, ampak kot pristno Tanjo, najbolj čisto Tanjo. V intervjuju nam je šaljivo opisala, kako »se je znebila« raka, iskreno pa povedala tudi, da čuti, da koncert v Hali Tivoli potrebuje za svoje zdravje.
Pripravljate nekaj posebnega.
Končno bom spet imela koncert, ki ga zdaj kar nekaj časa ni bilo. Mislim, da je zdaj je pravi čas, da se spet zgodi. Mi smo namreč od leta 2007, ko sem jaz to začela prirejati, doživeli ogromno koncertnih večerov, tako po kulturnih domovih kot po športnih dvoranah, in potem tudi v Hali Tivoli v Ljubljani, Dvorani Tabor v Mariboru, Dvorani Golovec v Celju … Skratka zelo veliko je bilo koncertov. Potem je prišlo obdobje pandemije covida-19, nato pa sem imela jaz svoje obdobje zdravljenja. No, zdaj bo 29. novembra Hala Tivoli – spet moj koncert, ki sem ga poimenovala Zaljubljena v življenje.
Ker ste in vedno ste bili zaljubljeni v življenje ...
Veste, da res. Vedno sem bila in glede tega se v bistvu ni nič spremenilo oziroma lahko rečem, da sem zdaj samo še bolj zaljubljena v življenje. Tudi to pesem, ki je sicer stara 13 let, pojem v tem trenutku nedvomno z drugačnimi čustvi in na drugačen način, kot sem jo pred 13 leti. To je seveda povsem normalno, tako da čakam novembra v Hali Tivoli vse tiste ljudi, ki bodo skupaj z mano zaljubljeni v življenje.
A to bo vseeno malce drugačen koncert, kot je bil po navadi v Tivoliju. Vedno ste imeli velik šov, veliko gostov, veliko plesalcev, tokrat pa bo povsem preprost.
Vedno sem delala po občutku, ker glasba so tako ali tako čustva. Kaj pa je glasba drugega kot čustva? In v vseh teh letih smo na koncertih delali vse: od gostov do mojih duetov, glasbeno-plesni šov, velik plesni šov, nazadnje po oddaji Zvezde plešejo tudi s profesionalci plesalci. Ampak zdaj tega ne čutim in bi rada, da sem tokrat samo jaz, moja glasba, moj glas in ljudje, ki bodo z mano. Zdi se mi, da je to v tem trenutku dovolj. To ne pomeni, da nikoli več ne bom naredila nekega, mogoče celo plesnega šova. Zakaj ne, mogoče za abrahama. (smeh) V tem trenutku pa ne. Zdi se mi tudi, da je v svetu, v katerem živimo, vsega ogromno, z vseh strani se nekaj bliska, sveti, »seka« sem in tja, tako da tudi jaz čutim, da potrebujem malo miru. Zato bom jaz na koncertu popolnoma dovolj. Moje pesmi, čeprav gre za zabavno glasbo, prinašajo lepa sporočila, imajo krasna besedila, globoka, življenjska. Vsaka pesem ima neko sporočilo in ljudje jih bodo na ta način lahko veliko boljše doživeli ter začutili njihov pomen. Dovolj smo jaz, pesmi in ljudje.
Se je to spremenilo tudi v zadnjem letu? Težki časi so prišli že z epidemijo, vaši pa so lani postali samo še bolj težki. Se je vaš pogled na življenje, na koncerte, v bistvu na vse spremenil?
Seveda, občutki so se vsekakor spremenili. Je pa treba vedeti, da sem te koncerte začela delati dve leti po tem, ko sem stopila na samostojno pot. To je kar hitro in bila sem mlada. Seveda ima mlad človek ne samo energijo, energijo še vedno imam, ampak drugačne občutke v sebi in razmišlja o tem, kaj bi še pokazal, kaj bi naredil, da ne bodo ljudje rekli, da je premalo. Preprosto želiš v to škatlo dati vse. Potem pa je v življenju tako, da z leti ugotavljaš, kaj je odveč, kaj ni potrebno, in zdaj gre za neko čistost. Zdaj bo to najbolj tak čist … čista Tanja. In ne samo to. Čutim, da tudi ljudje to želijo. Ko hodim okoli, se pogovarjam z njimi. Njim je dovolj, da sem na odru jaz in da smo povezani. Edino, kar je potrebno, je, da me vidijo dobro v obraz, kot da si gledamo v oči, za to pa sta dovolj dva velika monitorja, eden na levi in eden na desni strani. (smeh) Vse ostalo bi v tem trenutku čutila kot motilec. Pa tudi na drugačen način se bom lahko posvetila ljudem, saj ko pojem, rada gledam ljudem v oči, v obraz in posledično se jih tudi zelo veliko spomnim, ko pridejo spet na koncert. Včasih jim potem rečem: »Vas sem že videla!« In potem so vsi presenečeni, ker si jih zapomnim med vsemi ljudmi, ki jih vidim. Ampak jaz res gledam ljudi v obraz in oči. Ena tako lepa stvar se mi je zgodila pred leti. Takrat smo delali zadnji koncert v Tivoliju in neko dekle mi je dejalo: »Tanja, jaz sem sedela čisto gor na tribuni, zadaj, daleč stran od tebe. Nemogoče je, da bi me videla. Ampak ko si pogledala v tisto stran in se tako zagledala, sem imela občutek, da gledaš točno mene v oči in da poješ ravno meni.« Verjamem, da gre tukaj tudi za energije, in rada bi zdaj doživljala pristno energijo te glasbe in ljudi, ki me imajo radi ter so z mano povezani na takšen način, da so pripravljeni priti na moj glasbeni večer. V srcu zato tega niti ne dojemam kot koncert, čeprav se reče koncert, kaj pa naj drugega rečemo, ampak v bistvu to dojemam bolj kot neko res glasbeno druženje.
Vseeno je drugače biti sam, brez šova, držati toliko ljudi pokonci. Vas to kaj skrbi?
Ne, s tem nimam nobenih težav. To, da bom sama na odru in bom morala dve uri zapolniti popolnoma sama svojo glasbo, tega se tako neskončno veselim, da vam tudi povedati ne znam. Nobenega dvoma ni v meni, ali bo kaj prazno, ali bo kakšno pomanjkanje, ali bo dolgčas … Mah, kje pa! Preveč čustev je v meni, da bi lahko bilo dolgčas, in tudi jaz moram ta čustva nekam dati. Delo, ki ga opravljam, je vsakodnevna povezanost z balonom čustev, takšnih in drugačnih, in to dajem ven tudi prek svojega dela, seveda na odru. Čutim, da bo ta koncert to, kar zdaj potrebujem. Povem na glas: potrebujem to tudi za svoje zdravje, čutim, da potrebujem to za svoje zdravje, želim si tega in najbrž bom zelo ganjena. Mogoče bodo tudi solze pritekle, naj tečejo, najbrž ne bodo samo meni. V današnjem svetu, ki je tako tako poln vsega, tudi vsega nepotrebnega, potrebujemo malo miru in na tem koncertu bi ljudem rada dala mir. Da se usedejo za dve uri, da bo nekaj lepo, da bo zven te glasbe lep, nemoteč, in da samo uživajo. Lahko zaprejo oči, tudi če bo kdo zadremal, ne bo nobene zamere, lahko zaspi za dve uri, kot denimo neka meditacija.
Vas je ves ta čas tudi glasba držala pokonci? V zadnjem letu ste se borili z rakom, a se nikoli niste čisto umaknili.
Da, res je. Glasba je bila tudi moje zdravilo. Žal mi je bilo, ker mi je takrat odpovedal glas in nisem mogla izvesti nekaterih nastopov. Ampak takoj, ko se je glas vrnil, in ker sem v redu počutila, smo vse naredili, kar je bilo. Miki je sicer želel vse nastope odpovedati za eno leto vnaprej, a sem ga prosila: »Miki, prosim, ne delaj mi tega, tega si ne želim, jaz hočem živeti, saj sem tukaj, živa. Okej, prišla je bolezen, pozdraviti jo moramo. To bomo delali sproti in ne bom pustila, da me bo rak privezal na posteljo! Jaz ga bom s seboj vlačila po žurih, on bo hodil z mano žurirat, on bo hodil z mano se zabavat, z mano pet. Potem pa bo ugotovil, da je s to Žagarco prenaporno, tega on ne more zdržati, in bo šel stran. In to se je zgodilo: 'Tale je preveč zame, preveč nora!'« (smeh)
