Rok Kravanja je dramski igralec, performer in mentor, ki od zaključka študija igre na AGRFT deluje tako na polju institucionalne kot neodvisne uprizoritvene scene. Ob svoji 40-letnici rojstva, ki se je »poklopila« z 10-letnico njegovega ustvarjanja na umetniškem polju in 20-letnico slovenskega članstva v Evropski uniji, je ustvaril predstavo Slovenska transverzala, ki si jo lahko znova ogledate 22., 23. in 24. aprila v Stari mestni elektrarni v Ljubljani.
Ste res prehodili slovensko planinsko pot?
Če to povem, že delno razkrijem predstavo, kar pa seveda želim malo pustiti v megli. Sicer izhajam iz družine, kjer se je zelo veliko hodilo v hribe. Na določenih vrhovih sem bil tudi večkrat. Ugotovil sem, da mi v hribih glava začne delovati malo drugače, malo bolj si izpostavljen, pogoji so drugi, pritisk je drugačen, lačen si in to ti seveda odpre določena vprašanja o ustvarjanju, osebnem življenju, preteklih izkušnjah ... Hoja je odlična stvar za predelovanje »prtljage«.
V predstavi govorite tudi o manj prijetnih temah. Je to delo za vas tudi terapevtsko?
Zagotovo. Poleg tega se mi zdi, da je naloga umetnosti tudi odpiranje vprašanj, ki niso nujno prijetna. V gledališče se ne hodimo samo smejat in se imet »fajn«, ampak tudi, da naletimo na neko bolečo stvar, ki jo mogoče prepoznavamo tudi v svojem življenju. Ko vidim umetnika, ki razgrne neki problem, podoben mojemu, me premakne – telesno in čustveno. Nenadoma nisem sam.
V kar nekaj predstavah smo vas videli golega. Kako se počutite ob tem?
Vprašanje golote dostikrat zelo razdeli ljudi. Jaz se kot gol na odru zelo dobro počutim, kot gol pa tudi drugače delujem, saj sem tako veliko bolj ranljiv. Se pa mora golota poklopiti z vsebino. Ne bi se slačil brez zveze. Pri Slovenski transverzali se mi je sicer zgodilo, da mi je oseba na koncu dejala, da je bila tako v svoji zgodbi, da sploh ni videla moje golote. Predstavo sem do zdaj odigral v Ljubljani, Mariboru, Kranju in Celju, zelo pomembno pa se mi zdi, da bo šla zdaj še v manjše kraje, denimo v Litijo, Vrhniko, Velenje in Zagorje, ter v gorske koče – prav te dni se dogovarjamo z nekaterimi. Tam se bom lahko srečal z ljudi, ki hodijo v hribe, kar se mi zdi super, saj je predstava namenjena tudi njim. Zelo me zanima, kakšen bo njihov odziv. Strokovna javnost in gledalci, ki spremljajo sodobno umetnosti, le drugače gledajo in so na neke stvari že navajeni, oni pa bodo mogoče prvič imeli možnost za kaj takšnega. Upam, da nas bodo povabili še kam. Predstavo namreč lahko prilagodim glede na prostor.
Niste pa samo igralec in performer, ampak tudi mentor, sodelujete tako z mladimi kot s seniorji. Zakaj ste se odločili delovati še na tem področju?
Kot pedagog, končano imam pedagoško fakulteto, imam zagotovo afiniteto do predajanja stvari drugim, predvsem pa je moje poslanstvo vzgajati občinstvo. Če v določenem obdobju mladi ne dobijo določenih vsebin, jih lahko zelo hitro izgubimo. To je tudi ranljivo obdobje, zato je izjemno pomembno, kako z njimi delamo, kakšne vsebine jim ponujamo in na kakšen način. Okrog sodobne umetnosti je veliko stereotipov, in če jim ne znamo na pravi način približati določenih vsebin sodobne umetnosti, se hitro počutijo zapostavljene in manjvredne. S predstavniki tretjega življenjskega obdobja pa poskušam malo obrniti ustaljene poglede, kaj je gledališče in kako funkcionira, da vidijo, da ni samo to, da greš v gledališče, se usedeš po protokolu, gledaš predstavo, pozdraviš vse, ki si jih srečal, in greš nato domov ... V gledališču se ti lahko namreč tudi kaj zgodi, lahko kakšna stvar prileti z odra, ali pa je treba posredovati in denimo pomagati performerju …, tako gledalec soustvarja predstavo in je posamezna ponovitev odvisna od odziva občinstva.
Verjetno tako kot vsi svobodnjaki že snujete stvari za naprej. Kaj pripravljate?
S kolegico Ajdo Tomazin imava Zavod Odprti predali, ki sva ga odprla leta 2019 v Kranju. Takrat je bila narejena tudi prva Jata izkušenih ptic s predstavnicami tretjega življenjskega obdobja. Potem sta nastali še Jata izkušenih Škofja Loka in Jata knjižnih v Celju. Zdaj pa delamo Jato mladih, z mladimi plesalci – konec maja bo premiera. Septembra nas čaka prelet, kjer se bodo združile vse Jate, ustvarjene do zdaj. Ideja temelji na medgeneracijskem povezovanju in združevanju na podlagi sodobne umetnosti. Sicer pa poleg Slovenske tranverzale nastopam še v Rumeni piki na nebu v Hiši otrok in umetnosti, v Momentovi produkciji Smrt in mleko, v performansu Okus bivanja Olje Grubić, naredil sem tudi »vskok« v predstavo Veveriček posebne sorte, jeseni pa bomo z Masko ponavljali predavanje-performans Ali se (s)plača skrbeti?, ki je nastal v okviru Dinamik skrbi.
Kaj pa poleg hribolazenja še radi počnete v prostem času?
Zelo rad kaj dobrega preberem ali pogledam kakšne art filme in serije. Ena mojih večjih strasti so potovanja po svetu. Letos sicer verjetno ne bom šel daleč, le na hrvaško obalo. Lani sem bil v Ameriki, pred dvema letoma na Kubi, prihodnje leto pa načrtujem spet malo daljše potovanje. Rad si vzamem enomesečen oddih od vsega, čisto za sebe, da lahko malo prereflektiram – tako kot v hribih. Tudi na potovanjih hodim po cele ure, super mi je. Hoja je čista meditacija. Priporočam knjigo Filozofija hoje Frederica Grosa, v kateri avtor skozi različne filozofe ponuja raznolik pogled na hojo.
