V svojem prvem, še bolj radijsko navdahnjenim podkastu je Jana gostila Guštija, enega najpomembnejših soustvarjalcev glasbene scene od osamosvojitve. Potem pa je dobila svoj rumeni kavč in svoj glasbeni kotiček ter v šestih mesecih nanizala 17 različnih slovenskih glasbenih izvajalcev in skupin. Od Orlekov do Maje Keuc in od Slavka Ivančiča do Elvis Jackson, manjkali seveda niso niti Big Foot Mama in Mrfy. Vmes pa so se vmešali gosti, ki so samo povezani z glasbo, kot so glasbeni novinar Boštjan Tušek ter fotografa Marko Alpner in Miro Majcen, ki glasbenike ovekovečita na odru. Majcen je bil denimo tudi uradni koncertni fotograf legendarne britanske skupine The Rolling Stones. Nabor gostov je bil skozi mesece raznolik in pester, Jani pa so se s tem novim projektom kar malce izpolnile sanje.
Dobrih šest mesecev je minilo, odkar snemate podkaste. Kako je?
To je še vedno ena tistih ljubših stvari za dušo. Tako da … še vedno se pripravljam in še vedno mi malo metuljčki delajo. Vseeno je to živ stik z glasbenikom, ki ni samo pet- ali desetminuten, ampak je malce bolj poglobljen. Torej ... dogaja mi na polno.
Že dolgo delate na radiu, ampak podkasti so kar drugačni.
Je drugače. Tako kot sem rekla, malo bolj poglobljeno je, moraš iti v zgodbo, ni samo na hitro. Na radiu si nenehno časovno omejen, ker gledamo, da smo točni z uro, da smo točni z novicami, tukaj pa si lahko daš duška, neobremenjeno. Hkrati sicer moraš malo bolj premisliti, kako boš stvari postavil, nadaljeval, zaključil in to, da boš ujel lepo zgodbo, ki si jo vsak glasbenik zasluži. Pa še da je zanimivo in da izveš kaj novega, da ni samo tisto, kar prebereš z dvema klikoma na Googlu.
Imate mogoče kakšne skrbi oziroma pomisleke, preden začnete snemati?
Za zdaj se mi je zgodilo, da je prišla polovica gostov. Povabila sem Niet in bilo je dogovorjeno, da bosta prišla Borut Marolt in Igor Dernovšek. In ker vemo, da je Igor v skupini že od začetka, je vse moje raziskovanje temeljilo večinoma na Igorju. Vse je bilo pripravljeno in pride Borut notri in jaz ga vprašam: »Kaj pa Igor?« In odgovor: »Aja, Igor je zbolel.« V tistem trenutku, sem mislila samo: 'Ok, zdaj pa moram to malo spremeniti, vse prenesti na Boruta.' Mogoče sem zdaj začela malo razmišljati v smeri, kaj pa, če kakšnega gosta res ne bo ... Ampak se da dogovoriti, načeloma je to tisti »strahec«.
Imate mogoče še kakšne zanimive anekdote?
Med snemanjem se denimo scena ruši … To je že bilo, padale so tudi stvari, kaj je crknilo, ampak mi gremo dalje. Veliko poskušamo vključevati tudi mojo ekipo v podkaste, tako da se na koncu že vsi oglašajo in kaj komentiramo skupaj. Ostalo pa je zelo odvisno od gostov. Vse nas je denimo blazno nasmejal Plato. Ko sta se oba gosta, Andrej in Gašper, zelo sprostila in sta pozdravljala vse – vsakega »tonca«, ki je pomagal, vsakega, ki jima je dal piti zastonj, častil kosilo ... To je odlično, saj tako potem nastane ena taka »spontanka«.
Vas je kdo od gostov presenetil?
Veš, kaj me velikokrat najbolj preseneti? Kako ljudje razmišljajo. Zelo sta me na primer pustila odprtih ust oziroma sta mi jih zaprla Romachild – kako razmišljata, na kakšen način. Govorim pa širše, ne samo v okviru glasbe – imata namreč zelo dober pogled na življenje. Onadva sta me zelo navdušila. Ekstra dober mi je bil fotografski pogovor z Mirom Majcnom in Markom Alpnerjem. Koliko enih zgodb! Bi rekla … pismo, njiju bi pa imela še enkrat, ker imata toliko zgodbic. Ampak vsak od gostov ti lahko da marsikaj. Predvsem me navdušujejo mladi. Kako zelo odgovorno so pristopili k temu, bom rekla poslu. Kako razmišljajo, kakšne načrte imajo … To se mi zdi, da je čisto druga scena, kot je bila včasih. Me je pa presenetil tudi Grega Skočir iz skupine Big Foot Mama, ki mi je na začetku dejal: »Čau, Janja. Hvala, ker si me povabila.« Jaz sem bila presenečena, on pa tudi. No, tudi take stvari se zgodijo, ampak potem gremo dalje.
