Michaela Koplova je stopila na edinstveno kulinarično pot, polno izzivov in čustev, ki jo je popeljala od improvizirane kuhinje pod mizo do zmage v MasterChefu. Njena zgodba je kot degustacijski meni življenja – sladka, slana, včasih pekoča, vedno pa polna srčnosti in odločnosti.
Kako bi opisali vašo pot skozi šov MasterChef?
Moja pot je bila kot popoln degustacijski meni – malo sladkega, nekaj slanega, vmes nekaj pekočega, pa tudi trenutki, ko je bilo treba premagati stres. (smeh) Najbolj se mi je vtisnil trenutek, ko sem pripravila jed v izzivu slik (Ivana Kobilca, poletje, op. p.). To je bilo najbolj čustveno, emocionalno in spiritualno kuhanje zame. To sem bila stoodstotno jaz, kot »copy-paste« na platno.
Katera preizkušnja v šovu vam je predstavljala največji izziv?
Tista tiha preizkušnja – ko si sam s svojimi dvomi. Največji izziv je, ko imaš vojno v glavi. Težko je spet najti pot k sebi, se umiriti. Moraš se opomniti, zakaj si tam, in se osredotočiti na realnost, na tisti trenutek, ki je. »Mindset« je vse in za to je potrebno veliko treninga.
Kot majhna deklica ste menda »kuhali pod mizo«. Kaj vse ste takrat »skuhali«?
Oh, pod mizo je bila moja prva kuhinja – brez oken, a polna domišljije! Imela sem ob sebi dva lonca, nekaj plastičnih posod in krožnik. Po navadi je bil golaž. (smeh)
Kako danes gledate na tisto punčko, ki je osvojila naziv MasterChef?!
Objamem jo in ji povem: »Ej, vidiš? Tvoja norost ni bila brez zveze.« In potem jo objamem še enkrat.
Kako boste unovčili ta naziv in nagrado? Še drži informacija, da boste odprli podjetje za svetovanje restavracijam ...?
Drži kot dober fond! (smeh) Podjetje bo prostor, kjer bom povezovala kreativnost, strategijo in srčnost. Želim pomagati restavracijam, da najdejo svojo zgodbo – ker vsaka restavracija, tako kot vsak človek, mora najprej vedeti, zakaj kuha, šele potem, kaj bo kuhala. Želim povezati kreativnost in številke. Konec septembra pa odpiram luksuzne apartmaje na Pokljuki – Jakob's Lodge.
Kje vidite prihodnost slovenske gastronomije ter kje vse vidite priložnosti za inovacije in rast?
Prihodnost slovenske gastronomije vidim v poglobljenem povezovanju z naravo, identiteto in – kar je ključnega pomena – z vizijo trajnostnega luksuza. Slovenija ima izjemen potencial, ki pa je še vedno premalo izkoriščen in globalno prepoznan, predvsem na področju visoke gastronomije kot integralnega dela luksuznega turizma. Naši kuharji že danes dokazujejo, da znajo ustvarjati na svetovni ravni, a izziv ostaja v povezavi gastronomije z edinstveno izkušnjo destinacije. Imamo priložnost, da ustvarimo nekaj, česar druge države nimajo: gastronomijo, ki ni le obrok, temveč potovanje – skozi gozd, zelišča, zgodbe prednikov in sodobno kreativnost. Tu vidim prostor za razvoj butičnih kulinaričnih resortov, kjer bi se lokalna živila, arhitektura, wellness in kuhinja zlili v celovito doživetje. Verjamem, da bo naslednji veliki preboj v tem, da slovenska gastronomija ne bo le kulinarična točka na Michelinovem zemljevidu, temveč sestavni del luksuznega življenjskega stila, ki ga bodo tuji gostje želeli znova in znova izkusiti – v objemu neokrnjene narave, z osebnim pristopom in dušo, ki jo premore le Slovenija. Računam na razvoj v petih do 10 letih. In tudi to bo na Pokljuki!
Ali razmišljate tudi o odprtju lastne restavracije?
Da, vendar ne še zdaj, najprej želim začeti projekt na Pokljuki, odpreti podjetje, nato pa lahko – ampak to ne bo klasična restavracija. Bolj kot lokal, to bo občutek. Sanjam o prostoru, kjer ni menijev, ni formalnih miz, ni tišine med hodi – ampak je ena dolga miza, kjer se ljudje, ki se prej niso poznali, ob zadnjem grižljaju že smejijo, nazdravljajo in si izmenjujejo recepte svojih babic. Konceptualno bo to fusion kuhinja s poudarkom na duši, ne na državi. Ne gre za to, ali je jed slovenska, češka ali azijska – gre za to, ali te nekaj v njej spomni na dom, na neki trenutek, na nekega človeka. Hrana bo preprosta, a premišljena. Vsaka jed bo imela zgodbo – zakaj je na mizi, kaj me je navdihnilo. Strežba bo neformalna, brez hierarhij. Kuhar pride do mize, razloži jed. Gostje si delijo sol. Pije se vino iz vrčev, deserti krožijo kot skrivnosti. Ne bom odprla restavracije za kulinarične kritike. Odprla jo bom za ljudi, ki hočejo nekam, kjer se lahko sprostijo, najedo in nasmejejo. Za vse, ki verjamejo, da je hrana najbolj iskrena oblika ljubezni.
Vrniva se potemtakem k hrani ... Kako pomembna je za vas estetika jedi? Ali menite, da je vizualna predstavitev enako pomembna kot okus?
Okus je kralj, ampak vizualna estetika je njegova kraljica. Ni pa treba, da je vse perfektno. Zame je estetika čustvo – tudi nepopolna krema, ki je stekla čez rob, ima lahko svojo poezijo, če je del zgodbe. Moramo vedeti, kaj kje pričakovati. Jemo pa z očmi, zmeraj.
Kako ste doživljali dinamiko med sotekmovalci?
Dinamika je bila odlična. Skupaj smo bili cele dneve, približno šest mesecev. Z nekaterimi smo postali prijatelji – tisti pravi, ki delijo s tabo zadnjo žlico kreme. In ja, zelo lepa prijateljstva so se razvila in za to sem zelo hvaležna. Takih ljudi ne najdeš na vsakem vogalu.
Rojeni ste na Češkem, živite na Dunaju, prihajate iz Domžal. Kako so različne kulture vplivale na vaše kulinarično ustvarjanje?
Vse tri so kot začimbe – Češka mi je dala toplino in kruh, Dunaj eleganco in red, Slovenija pa drznost in morje.
Ko kuham, mi včasih iz lonca zadiši češka juha, na vrhu pa pristanejo bučna semena. Vse kulture mi šepetajo – jaz jih pa slišim in mešam naprej. Všeč mi je to raziskovanje in preplet. (smeh) Moramo biti ponosni na to, kar imamo.
Kako pomembno je za vas, da jedi pripovedujejo zgodbo?
Zame mora jed vedno pripovedovati zgodbo – sicer je le skupek okusov. Ko kuham, ne kuham samo za sitost, ampak za spomin, občutek, doživetje. Hrana je zame najbolj intimen način izražanja – tak, kjer ne potrebuješ besed, pa vseeno poveš največ. Vsaka moja kreacija ima svoje korenine – v meni, v moji zgodbi, v ljudeh, ki so me oblikovali. Pogosto uporabim sestavine, ki imajo čustveno vrednost – kot na primer bezeg, ki me spomni na babičino hišo na Češkem, ali koruzno moko, iz katere smo v Domžalah pekli kruh ob nedeljah. K tem osnovam potem dodam nekaj »z Dunaja« – kanček elegance, natančnost in včasih drznost. In tako nastane nekaj hibridnega, avtentičnega – nekaj mojega. Zato zame kuhanje ni samo tehnika. Je pripoved. In vsaka zgodba, ki jo postavim na krožnik, govori o tem, kdo sem – in hkrati vabi druge, da se v njej prepoznajo tudi sami.
Kaj bi svetovali mladim kuharjem, ki sanjajo o sodelovanju v MasterChefu?
Imejte pogum, da ste svoji. In ne pozabite: kritika ni sovražnik, temveč orodje. Pomembno je tudi delati, poslušati, izboljševati, ampak nikoli ne pozabiti, zakaj ste začeli. In ne pozabite – vsi veliki kuharji so enkrat zažgali čebulo ali postregli surov krompir ...
Kako ohranjate ravnovesje med profesionalnim življenjem in osebnim zadovoljstvom?
Zame je ravnovesje nekaj, kar ni vedno v popolni simetriji – je kot dih. Enkrat vdih, drugič izdih. Notranja motivacija je moj kompas. Ko pride dan, ko se zdi, da gre vse narobe – in jih ni malo – se ne opiram na priznanja, komentarje ali pričakovanja okolice. V tistih trenutkih si samo zašepetam: 'Miša, zakaj si začela?' In odgovor je vedno enak: zaradi ljubezni. Ljubezni do ustvarjanja, do ljudi, do trenutkov, ko nekdo ugrizne in za trenutek zapre oči – ker je okus v njem nekaj prebudil. Moj notranji mir ohranjam skozi majhne rituale – tihe sprehode po gozdu, meditacijo, zapisovanje občutkov v dnevnik … in s tem, da si dovolim biti tudi »nepopolna«. Ravnovesje ne pomeni, da imam vse pod nadzorom. Pomeni, da vem, kdaj moram popustiti, in da zaupam, da bo tisto, kar prihaja iz mene – bodisi jed ali misel – imelo smisel, ker prihaja iz iskrenega, notranjega prostora. In ko kuham, kuham iz tega prostora. Zato sem še vedno tukaj. In zato vem, da bom vedno znova našla pot nazaj – k sebi. Morda pa sem zato velikokrat videti resna na televiziji.
Če potegneva črto pod MasterChefom ... Kateri trenutek v šovu vam bo za vedno ostal v spominu?
Zmaga je bila čudovita – seveda. Tisti trenutek, ko zaslišiš svoje ime in ti za sekundo zastane dih …, nikoli ne pozabiš. Ampak če sem iskrena – to ni tisti trenutek, ki me je najbolj zaznamoval. Mislim, da je mešanica vseh trenutkov. MasterChef mi ni dal samo znanja in discipline. Dal mi je zrcalo. Pokazal mi je, kje se bojim, kje se skrivam in kje najbolj žarim. Naučil me je, da ni najpomembneje zmagati v kuhinji – ampak ostati zvest sebi, tudi ko gori pod nogami. Torej ja – če potegnem črto: ostal mi bo občutek. Občutek, da sem si dovolila biti ranljiva in hkrati močna. Da sem rasla.
