O človeštvu. O tem, kako hitro pozabljamo, kdo smo. In kaj smo nekoč že doživeli. V času, ko se svet ponovno seseda vase, se ne morem več sprenevedati. Ko gledam, kako vojne požirajo cele narode, kako bombe padajo na domove, na šotore, v katerih se skrivajo otroci, ne razmišljam o mejah ali strategijah. Razmišljam o tem, kdaj smo se začeli deliti na tiste, ki veljajo, in tiste, ki jih lahko izbrišemo. Kot da niso nikoli obstajali.
Zdi se, da je dovolj en človek – eden, ki vleče niti, razdvaja, seje strah in uničenje –, da gre vse k vragu. Da izgine solidarnost. Da utihne zdrava pamet. Eden, ki poskrbi, da ostali postanemo nemočni statisti zgodovine. Eden, ki obvlada strah do popolnosti. 
Strah nas drži v šahu. Povedati svoje mnenje? Preveč tvegano. Proti komu? Proti komurkoli, ki ima moč. Če spregovorimo, tvegamo – službo, varnost, prihodnost. Zato utihnemo. In molk postane orodje nasilja. Toda v tem molku ni olajšanja. V nas vre. Ker vsi vemo, kaj je prav. Vemo, da je umiranje civilistov napačno. Vemo, da ni opravičila za to, kar se dogaja. Vemo, kdo odloča – in kdo trpi. Vemo, da svet ni črno-bel. A dopuščamo, da ga vodijo tisti, ki ga takšnega slikajo. Tudi jaz velikokrat ostajam v senci. Ne zato, ker ne bi čutila, ampak ker me je strah. In morda še bolj – ker imam občutek, da sem sama. Da ena jaz ne more premakniti ničesar. A zgodovina – ki jo poznam, ker sem zgodovinarka – me nenehno opominja: največje tragedije niso bile posledica dejanj ene osebe. Bile so posledica množičnega molka. Posledica pasivne večine, ki je gledala proč. Ki je vedela, a ni ukrepala. 
Danes gledamo enako zgodbo, s sodobno kuliso. Države z napredno tehnologijo, mediji, ki ustvarjajo resnico, algoritmi, ki odločajo, kaj vidimo. In spet en sam človek – ali peščica njih – vleče niti. Spet se uničuje v imenu varnosti. Spet se dela selekcija, kdo ima pravico živeti in kdo ne. In spet vsi mi vemo, da to ni prav. Strah, ki ga čutimo, ni nedolžen. Je orožje. In učinkuje. Onemogoča upor. Paralizira. Lomi. 
Zato je morda čas, da se vprašamo: koliko časa bomo še tiho? Koliko smrti potrebujemo, da priznamo, da smo odgovorni tudi tisti, ki gledamo proč? Koliko otrok mora umreti, da bomo razumeli, da strah ni opravičilo? Jaz nimam odgovora. Imam pa občutek, ki me ne pusti spati. In to pisanje, ta stran, je moj poskus, da nekaj premaknem. Morda nisem dovolj glasna, morda sem samo ena – a ena ni nič, dokler ne najde druge. Zato prosim: ne čakajmo več. Ne dovolite, da nas strah definira kot generacijo. Dokažimo, da nas še vedno vodi človečnost. Da nismo samo množica prestrašenih opazovalcev, ampak skupnost ljudi, ki noče več molčati.