Letošnje poletje bo znova zaznamoval eden izmed najbolj priljubljenih glasbenih festivalov v Sloveniji – 44. Festival Melodije morja in sonca, ki bo v soboto, 5. julija, v Avditoriju Portorož. Prireditev bosta vodila Mario Galunič in Lorella Flego, ki sta se pred izborom poletnih melodij še kako razgovorila.

Ko stopita na oder Melodij morja in sonca, ali najprej zadiši morski zrak, zaslišita šepet valov ali začutita energijo občinstva?

Lorella: Vse hkrati – kot čarobna zavesa, ki se odmakne in razkrije čustva, vonj po morju, topli vetrič in iskrice v očeh gledalcev. Tisti trenutek je tako močan, da me vsakič znova prevzame. Oder v Portorožu ima dušo – in ko se stopiš z njim, postaneš del poletja, del spomina.

Mario: Brez dvoma najprej čutim utrip svojega srca, ker sem vedno znova vznemirjen, a ko zakorakava po odru in se približava občinstvu, je pomembno samo še to. Energija, ki je med nami. Za morski zrak in valove pa je dovolj časa, ko je delo opravljeno.

Če bi morala festival opisati z okusom kakšne morske dobrote – kaj bi to bilo?

Lorella: Vsekakor sveža bela riba, pečena na žaru, preprosto pripravljena, a popolnega okusa. Takšna jed ima nekaj čistega, sončnega, naravnega – tako kot MMS. Festival ne potrebuje zapletenosti. Ima svoj okus, prepoznaven, kot poletje samo.

Mario: Meni pride pa na misel kak poletni koktajl, ki prija k melodijam morja in sonca, na primer mojito, je malo nostalgičen, osvežilen in neskončno zapeljiv.

Sta že kdaj, tik preden se prižgejo žarometi, začutila tisto otroško željo, da bi kar skočila v morje namesto na oder?

Lorella: Iskreno? Da, prav vsako leto! To je tista magična misel, ki pride v trenutku sproščenosti in verjetno tudi panike – kot bi si želela še zadnji skok v brezskrbnost, preden stopim v svet odgovornosti. A potem se spomnim, da je oder pravzaprav moje morje – in plavam v njem z enako ljubeznijo.

Mario: Ne vem, če boste verjeli, ampak nikoli, ko v Portorožu delam, še nisem skočil v morje, nekako je moja osredotočenost drugje. Zanimajo me samo oder, besedilo in Lorella. Morje pa od naslednjega jutra naprej.

Se vama je kdaj zgodilo, da je morska sapica na odru 'poletela' s scenarijem? Lorella, vi ste recimo doživeli pravo tramontano ... Kako rešujeta takšne nepredvidljive situacije?

Lorella: Oh, seveda! In ne samo sapica, včasih res kar tramontana! Eno leto mi je scenarij skoraj odneslo med gledalce, v drugem trenutku pa sem si morala mikrofon dobesedno pritrditi z lasnico. Ampak to je čar vodenja v naravi – nič ni popolno, a prav zato je popolno.

Mario: Zmeraj se lahko kaj zgodi, enkrat je zmanjkalo elektrike, ko sem bil na odru, tega se spomnim, kaj hujšega pa še ni bilo, sicer pa je ob meni Lorella, karkoli se bo zgodilo, imava drug drugega, sva si zelo naklonjena in bova rešila vsako situacijo.

ZEN

Na odru delujeta kot uigran par. Kateri je tisti trenutek, ko drug pri drugem najbolj cenita zbranost, in kdaj se najbolj nasmehneta, če gre slučajno kaj po svoje?

Lorella: Zbranost cenim v trenutku, ko začutim odgovornost do tistih, ki so na odru ali ob njem – da jim s toplino in spoštovanjem odprem prostor. Nasmehnem pa se takrat, ko se zgodijo malenkosti, ki jih občinstvo komaj opazi, midva pa jih rešujeva z očmi, gibi, brez besed – in se potem v ozadju hihitava kot otroka.

Mario: Glede besedila je tako, da lahko gre zmeraj malo po svoje, da povem nekaj, kar še ne bi smel ali celo tekst od Lorelle. In obratno. Ampak to je mala malica, sva kot stara zakonca, se pogledava in veva, kako naprej. Če je pa res huda stiska, začne Lorella govoriti v italijanščini, vmes se stvari uredijo in gremo naprej.

Če bi morala na MMS zapeti duet, katero poletno pesem bi izbrala – da je tista res 'vajina', ki bi jo zapela iz srca?

Mario: Tega sicer ne boste doživeli, torej gre za skrajno hipotetično možnost. Jaz bi izbral Nasmeh poletnih dni. Iz več razlogov, popevka mi je od nekdaj všeč, je polna nostalgije in je prva zmagovalka festivala. In ko sem skupaj z Lorello, je smeh najin zaščitni znak.

Lorella: Jaz pa sem se spomnila na With a little help from my friends – The Beatles, ker MMS je v resnici velika družina in zdi se mi, da dobro delujemo prav skupaj. Usklajena ekipa, ki marsikdaj krmari med viharje, a vedno z nasmehom in kar se mi zdi najbolj pomembno je, da smo na koncu vsi zadovoljni.

Melodije morja in sonca imajo že pol stoletja zgodovine. Če bi lahko na oder poklicala enega »starega mačka« festivala za skupni nastop – kdo bi to bil?

Lorella: Tomaž Domicelj. Zaradi njegove avre, izkušenj in posebnosti. Ima tisto neustavljivo karizmo, ki jo občudujem.

Mario: Jaz bi kar Moni, ker sem zmeraj neskončno vesel, ko jo vidim. In ker se to redko zgodi, bi lahko izkoristil to priložnost.

Letošnja zasedba je pisana kot poletna paleta. Sta si pri sebi že rekla: 'Tega izvajalca bi rada videla zmagati'?

Mario: Kje pa si upam. Ko bom v Portorožu in bom cele dneve poslušal skladbe, bom dobil občutek, katera ima v sebi potencial. Sem pa zadnje čase bolj slab pri napovedovanju. Katera bo najbolj všeč publiki, to še uganem, skupni zmagovalec pa je enigma. In za letos favoritov še nimam.

Lorella: Seveda, vsako leto imam svojega favorita. Ne bom še razkrila koga, ampak vedno gre za nekoga, ki me s pesmijo v trenutku premakne – ne glede na slog ali aranžma. Iščem iskrenost in tisto nekaj, kar se dotakne srca.

ZEN

Katera festivalska melodija vaju še danes ujame, ko jo zaslišita na radiu ali ob kakšni večerji ob morju?

Lorella: Nedvomno Črta, Slavka Ivančiča. Besedilo se me vsakič znova dodatke, morda tudi zato, ker smo vsi vsaj nekajkrat v življenju pred tisto znamenito črto, ko veš, da nazaj res ni poti.

Mario: Rudi Bučar in Frčafele in skladba Sen znala jes, prav posebna skladba, spomnim se tistega večera, čeprav je od njega že 11 let. Rudi je s prav posebnim melosom dobesedno triumfiral. In kaj takega si znova želim.

Ko spremljata druge festivale – ali kot voditelja kdaj pokomentirata: 'O, tukaj bi jaz drugače speljal sceno'?

Lorella: Poklicna deformacija? Malce. (smeh) Seveda kdaj razmišljam, kako bi pristopila drugače – mogoče bolj s srcem, manj s formo. A vsaka ekipa ima svoj način in prav je tako. Rada pa opazujem in se učim – vsak festival me obogati.

Mario: Prav veliko festivalov ne vidim, sem pa lani preveril, kako to delajo Hrvati v Splitu in si mislil, da mi to naredimo bolj zares in meni se je zdelo, da bi midva z Lorello čisto vse naredila drugače. Samo napovedovanje izvajalcev in avtorjev že dolgo ni več dovolj. Imamo blizu Italijo, gledamo Sanremo in vemo, kaj vse je mogoče. Smo daleč od tega, nedosegljivo daleč, a zgled je imeniten.

Priprave na festival so gotovo zahtevne. Katere so tri stvari, brez katerih se nobeden od vaju ne poda na oder?

Lorella: Kartončki s tekstom – sicer je precej improvizacije in potem je tako, da jih niti ne potrebujem, ampak dobro je, če so nekje ob meni, za vsak primer. In potem še parfum – moj mali talisman samozavesti, brez njega se ne počutim popolno pripravljena. Vonj je zame energija.

Mario: Tisti listki so zelo pomembno, tudi če ne gledaš nanje. Če to pozabiš, si pečen. Vse drugo še nekako gre. Aja, pa na leče ne smem pozabiti, ker sicer mi listi nič ne pomagajo, ker nanje nič ne vidim in font 20 tudi ni več dovolj.

ZEN

Ali se pred festivalom 'nagradita' s kakšno morsko dobroto? Katera je tista, ki si jo privoščita in si rečeta: 'Zdaj pa gre zares'?

Lorella: Najbolj srečna sem, ko z Mariem uspeva pojesti nekaj dobrega, a na žalost je tako, da so pred festivalom prisotni krči od nervoze in potem nimaš veliko apetita. Osebno imam pri sebi čokolado za takrat, ko pade sladkor in veliko vode, zaradi vročine. Pojedina je marsikdaj po festivalu, ko je vzdušje bolj sproščeno.

Mario: Saj se ponavljam, ampak midva z Lorello bolj ali manj jeva kebab zvečer oz. ponoči po vaji. Kaj drugega v Portorožu opolnoči tudi ne moreš dobiti. Pa še rad ga imam. Ni ravno morska dobrota, je pa dobrota z morja. 

Sta si kdaj pred vodenjem privoščila čofotanje v morju ali v zadnjem hipu skok v valove, da zbistrita misli?

Mario: Tega še nisva realizirala, jaz sem ves čas v sobi na klimi, kjer se učim tekst in komaj čakam, da se vse skupaj začne. Ni ravno rutina.

Lorella: To pa res nikoli. V resnici, kot morska deklica, ki živi na obali, sem zelo malo v vodi. Ne maram gneče, poletje pa zna biti na obali zahtevno. Zbistrim misli s sprehodom, knjigo, pod tušem, ampak gotovo je tako, da potrebujem mir.

Na MMS-ju je veliko glamurja, a tudi nepredvidljivosti. Se spomnita kakšne zabavne ali nepozabne prigode s prejšnjih festivalov, ki je nista še nikoli razkrila?

Mario: Nikoli razkrite skrivnosti bodo take tudi ostale. Še najbolj je zanimivo, ko sva sama v garderobi in si dava duška in komentirava vse, kar nama ne prija. In se ob tem zabavava in potem greva še z večjim veseljem in sproščena na oder.

Lorella: Enkrat sem si tik pred začetkom festivala zlomila peto na čevlju. V zakulisju smo jo popravljali z lepilnim trakom in dobrimi željami. Na odru se seveda ni videlo nič – a v zaodrju smo se še dolgo smejali.

Če bi lahko bralcem in gledalcem obljubila nekaj posebnega za letošnji festival – nekaj, kar bo ostalo v spominu – kaj bi to bilo?

Lorella: Obljubim srčnost. Ne samo z odra, ampak v celotnem vzdušju festivala. Želim, da vsak gledalec začuti, da je MMS še vedno praznik čustev, melodij in lepote – in da v njem začuti del sebe.

Mario: Jaz upam, da bodo to skladbe, vsaj ena, ki bo ostala za zmeraj. Ne morem pa obljubiti. Prepričan pa sem, da bodo nepozabne Lorelline obleke, mi je že razložila, kaj ima za bregom, tako da se splača videti MMS že zaradi tega.