Nič drugače ni s skladbo Senza – subtilno, skoraj filmsko balado, s katero se je letos kot prva rezerva vrnila na festival Melodije morja in sonca – štiri leta po zmagi s skladbo Ples v dežju. Tatjana nam je v pogovoru razkrila, kako čuva glas sredi poletne vročine, zakaj so delfini boljši od signala Wi-Fi in zakaj verjame, da je pogum največja vrednota umetniške resnice. To ni le poletni intervju – je povabilo, da se ustavimo. In prisluhnemo.

Ste med tistimi, ki poleti iščejo senco ali sonce? Kje vas bomo najlažje ujeli – ob morju, v gorah ali morda kar doma, s knjigo v roki?
Sonce. Ujeli pa me boste ob morju, tudi s knjigo v roki.

Ko si vzamete trenutek zase – kaj je za vas popoln poletni dan? Kakšen vonj, okus, zvok, glasba vas pospremijo v tisto pravo poletno razpoloženje?
Popoln poletni dan zame je vonj po morju, okus po čokoladnem sladoledu, zvok valovanja morja in glasba bossanove iz bližnjega bara. Takrat si želim, da se čas ustavi ...

Kaj vam pomeni dopust?
Dopust je moj čas. Pomembni so mi mir in svoboda, brezčasje, sončni vzhod in zahod, zavedanje lepote vsega in hvaležnost za vse, kar mi je dano. Čas torej, ko se znova povežem s svojo bitjo.

Katjuša Karlovini/Studio SOL

Ste tip človeka, ki zna popolnoma odklopiti – brez telefona, brez obveznosti – ali ste raje na umetniškem »standbyu« tudi med dopustom?
Težko je biti glasbenik brez telefona. (smeh) Reši te samo mesto, kjer ni signala. Letos, ko sem bila na Satayi in plavala z delfini ... tam ni signala. Želela sem v polnosti znova občutiti brezčasje in vibracijo, ki jo oddajajo delfini. Drugače pa sem vedno na umetniškem »standbyu«.

Kako skrbite za svoj glas in energijo v vročih mesecih, ko telo in duh včasih malo upočasnita?
Svoj glas poleti čuvam tako, da ne pijem mrzlih pijač, energijo si naberem na soncu in v senci, ko je sonce premočno. Sicer pa me vročina ne moti. Uživam, ko poletni čas upočasni tempo življenja nasploh. Zjutraj rada tečem, da se prediham, s tem ohranjam fizično kondicijo, ki mi je pomembna pri petju.

Ko že govoriva o petju in glasu ... Pred štirimi leti ste na Melodijah morja in sonca doživeli enega najlepših trenutkov kariere – zmago, ki vas je močno zaznamovala. Kako danes gledate na ta izjemen večer?
To je bil večer, v katerem so se mi uresničile sanje. Začela sem se resnično zavedati, da sem dobila svoje mesto med pevci na slovenski sceni, da so ljudje prepoznali moje iskrene in srčne interpretacije.

Letos ste se na MMS vrnili z balado Senza, a kot prva rezerva. Kaj vam pomeni ta »drugačna« vloga – na neki način biti del festivala, iz občinstva, a s pesmijo v srcu?
Letos smo z isto ekipo, kot zmagovalnega leta 2021, na razpis festivala MMS poslali pesem z naslovom Senza. Čeprav smo bili izbrani kot prva rezerva, si upam trditi, da je Senza še boljša kot zmagovalni Ples v dežju. S to mislijo sem tudi spremljala finalni večer iz občinstva.

Senza združuje dve kulturi, dva jezika, dve energiji – slovenščino in italijanščino. Kako to, da ste izbrali oba jezika, in kaj sploh pomeni »senza«?
Za dvojezično pesem Senza se je pravzaprav odločil avtor skladbe, ki je vedno tudi tekstopisec mojih pesmi, odlični Žiga Pirnat. On pravzaprav bere moje misli in čutenja. Vse, kar napiše, napiše tako, kot da se poznava že sto let. Zadnja leta prav umetniški vodja festivala spodbuja, da se na festival prijavljajo pesmi v italijanskem jeziku. Žiga pa je njegovo idejo se nadgradil tako, da se je poigraval z medjezičnostjo, ki se čudovito prepleta z besedami v italijanščini in slovenščini. Ko poslušaš pesem, besedilo med jezikoma prehaja med motivi Ikarja, hrepenenja, svetlobe in letenja. »Senza« v italijanskem jeziku bi v slovenščino dobesedno prevedli »brez«.

V središču skladbe je močna simbolika – mit o Ikarju, ki ste ga tudi omenili. Letenje kljub nevarnosti padca. Je ta metafora tudi del vašega umetniškega življenja? Kako pogosto ste sami tvegali, da bi leteli višje?
Vsekakor, ta metafora je stalnica mojega umetniškega življenja. Skoraj vedno tvegam, da imam možnost iti še višje. Brez tveganja ni rasti v življenju, ni uresničitve sanj, ni nikakršne možnosti, da neko stvar lahko popraviš in jo potem narediš še boljšo. Brez tveganja ni uspeha.

Katjuša Karlovini / Studio SOL

V pesmi se čutijo izjemna produkcijska dodelanost, filmska širina in hkrati intimna ranljivost. Kako je potekalo sodelovanje s Pirnatom, Gliho in Mladenovićem – in kako pomembno je za vas ustvarjati z ljudmi, ki vas čutijo do zadnjega tona?
Imate prav. To je naš vsestranski in neprecenljivi Žiga Pirnat. Vedno znova ponavljam, da se Slovenci sploh ne zavedamo, kako velikega glasbenika imamo. Njegova vsestranskost in genialnost presegata vse, kjerkoli se pojavi. »Dream team« imenujem »mojo« ekipo Pirnat, Gliha, Mladenović. Ekipa, z njo se vedno vse poklopi, ko se lahko brezskrbno prepustim interpretaciji, ekipa, ki pozna moje glasovne sposobnosti. Kaj je lahko še boljše?

Vokalni prispevek Maye Sar doda pesmi neko posebno toplino in širino. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja – in kakšna izkušnja je bilo ustvarjati z umetnico, ki nosi tako močno evrovizijsko in mednarodno zgodbo?
Maya Sar je moja dolgoletna prijateljica. Spoznali sva se daljnega leta 2015 na otvoritvenem koncertu Mittelfest v Čedadu, ko je ona pela kot predstavnica Bosne in Hercegovine, jaz pa Slovenije. Koncert, ki je združil glasbo, poezijo in različne interpretacije iz Slovenije, Italije in celotnega balkanskega prostora. Takrat sva se povezali in ostali v stikih. Maya zdaj živi v Ljubljani, kjer poučuje in ustvarja. Ona je vrhunska glasbenica, pianistka, vokalistka, avtorica mnogih pesmi in besedil. Lahko rečem, da me vedno podpira, tudi ko podvomim o svojih pevskih izzivih.

Na MMS ste pred štirimi leti zmagali z izrazito melanholično, a dostopno balado. Senza pa je morda vaš najbolj oseben in umetniško drzen projekt do zdaj. Je to smer, kamor želite še bolj zakorakati? Vas bolj vleče v notranji svet kot v klasično pop formo?
Vedno težim k temu, da grem v izzive, ki me nekako porinejo iz območja udobja. Vsekakor me z leti vedno bolj vleče v notranji svet. To polni mojo dušo.

Pesem govori o svobodi – tisti notranji, skoraj duhovni. Kako vi osebno doživljate svobodo danes – in kako se je vaš odnos do nje spreminjal skozi leta ustvarjanja in nastopanja?
Senza je pesem, ki me popelje v svobodo in pogum izražanja tako umetniškega kot tudi življenja nasploh. Biti svoboden, biti zavestni kreator svojega življenja in si upati, vedno. Tako doživljam jaz moj svet. Vsa ta občutja in pogum so prinesli različni odri in situacije na nastopih, pa tudi sicer.

V času, ko je popularna glasba pogosto hrupna in instantna, ste ustvarili pesem, ki zahteva poslušanje s srcem. Kako danes merite uspeh pesmi – številke, čustvo, odziv občinstva? Kaj šteje vam?
Glasbo je vedno treba poslušati s srcem – to je moj moto. Če tega ni, potem ostajamo prazni vsakič, ko se pesem odvrti. To je nekako tako, kot če bi ljubili brez srca. Uspeh pesmi je zame takrat, ko imajo ljudje solze v očeh, ko jih ob poslušanju le te mrazi, ali pa ko povedo, da jim je pesem dala moč, pogum, da so nekaj spremenili na boljše v svojem življenju. Vse to je meni neprecenljivo. Zato pojem.

Če bi lahko Senzo z enim stavkom posvetili občinstvu oziroma tistim, ki morda sami iščejo svetlobo v senci – kaj bi jim želeli povedati?
Da naj si upajo slediti svojim srčnim željam in sanjam, kajti nič na svetu ni nemogoče. Vsi imamo možnost spremeniti svoja življenja, samo upati si je treba. Ko si upamo in resnično verjamemo v nekaj, smo dosegli že več kot pol poti k uresničitvi nečesa, kar nam je cilj.

Če sva začela poletno, tudi končajva tako ... Če bi lahko poletje uglasbili – z enim verzom, občutkom ali melodijo – kako bi zvenelo vaše poletje 2025?
Naj poletje traja še dolgo. Poletje je moj čas, vedno, za vedno.