Nino Kosmač poznamo predvsem kot pisateljico, v zadnjem času pa se vse bolj posveča tudi dramski umetnosti – predvsem kot scenaristka in režiserka na odru Centra DCA Zalog. Njene veseloigre si počasi, a vztrajno utirajo pot tudi na druge slovenske odre in prizorišča. Tokrat smo se z njo pogovarjali o njenem delu scenaristke in režiserke.
Zakaj ste se odločili za preskok v vlogo scenaristke in režiserke?
Na pobudo vodje Centra DCA Zalog sem se povsem po naključju znašla v tej, sicer zelo zahtevni, a navdihujoči vlogi.
Lahko naštejete nekaj svojih pomembnih vzornikov, ki so vas spodbudili k ustvarjanju v dramski umetnosti?
Še vedno me najbolj navdihuje Ingmar Bergman, s čigar filmografijo sem se spoznala že v najstniških letih. Močno so name vplivali tudi italijanski neorealisti – Visconti, Rossellini, Antonioni in Fellini. Obožujem predstavnike francoskega novega vala (La Nouvelle Vague): Jeana-Luca Godarda, Clauda Chabrola, Françoisa Truffauta, Clauda Leloucha, pa tudi Emirja Kusturico in pristop cinema-verite. Zelo cenim Pedra Almodovarja, ki me navdušuje s svojo barvitostjo in pogumom. Spike Jonze pa je zame eden najbolj izvirnih sodobnih režiserjev.
Od azijskih ustvarjalcev bi omenila japonskega mojstra Akiro Kurosavo, ki je med mojimi najljubšimi, in Jasudžira Ozuja, ki je s svojo minimalistično estetiko pravi pesnik vsakdanjega življenja. V kitajski kinematografiji me navdihujejo Zhang Yimou, Chen Kaige in Wong Kar-wai, predvsem zaradi njihovega vizualnega bogastva in emocionalne globine. V Indiji pa občudujem Satyajita Raya, velikega humanista svetovne kinematografije, in sodobnega režiserja Mira Naira, ki uspešno prepleta vzhodno in zahodno pripovedno logiko.
Kdo je vaš najljubši režiser oziroma režiserka?
Težko rečem, saj imam več najljubših. Med režiserkami cenim Agnes Vardo, ki je bila prava pionirka, ter med sodobnimi Sofio Coppolo. Med režiserji so mi najbližji Visconti, Bergman, Kurosava, Luis Buñuel, Sergio Leone, Francis Ford Coppola ter scenaristično-režiserski dvojec bratov Coen.
Po kakšnem ključu izbirate igralce in igralke za svoja dela?
Izbiram jih precej intuitivno – po nekakšnem »sijaju v očeh«, po gestah, glasu in načinu izražanja. Včasih je dovolj že en pogled, da vem, da je ta oseba prava za določeno vlogo.
Kaj pa neprofesionalnimi igralci in igralke; je kako drugače delati z njimi?
Sploh ne. Imam izvrstno igralsko zasedbo, s katero se odlično razumem. Delo z njimi mi je v čisti užitek in zadovoljstvo.
Kako pomembna je improvizacija med uprizarjanjem vaših del?
Improvizacija je zame predvsem izhod v sili. V osnovi se trudimo držati besedila in režijskega koncepta, a včasih, kadar je nujno, dopuščam odklone.
Si želite nastopati na večjih odrih ali vam bolj ustreza intimnost manjših prizorišč?
Velikost odra mi ni tako pomembna. Vsakič me bolj kot vse drugo očara magično vzdušje zaodrja – vonj po kredi, ličilih in prahu ter skrivnostna tišina pred dvigom zavese.
Kje iščete navdih za scenarije svojih dramskih del?
Navdih črpam iz vsakdanjega življenja in preteklih osebnih izkušenj. Včasih me preseneti tudi kakšen nenavaden pogovor ali dogodek na ulici.
Ali razmišljate tudi o filmskih upodobitvah svojih literarnih junakov in junakinj?
Seveda. Verjamem, da je treba sanjati in si postavljati visoke cilje. Vendar je realnost pogosto precej drugačna. Trenutno žal nimam možnosti za takšne projekte, a upanje ostaja.
