Inga Ulokina je celjska violinistka ruskih korenin. Magistrirala je summa cum laude na Akademiji za glasbo v Zagrebu in se izpopolnjevala na Hochschüle für Music Köln in na Anton Bruckner Privatuniversität Linz. Uspešno je sodelovala na mnogih mednarodnih in državnih tekmovanjih, kjer je prejela več nagrad. Posveča se komornemu muziciranju, poučevanju in snovanju didaktičnih iger za mlade violiniste. Umetniško je zasnovala dve glasbeno-baletni pravljici Hrestač in Labodje jezero ob soju sveč na motive istoimenskih baletov Petra Iljiča Čajkovskega, avgusta in zgodaj jeseni pa bo s soustvarjalci po slovenskih gradovih predstavljala novo produkcijo za družine: glasbeno-baletno pravljico Pepelka in čarobna kočija.
Lahko malce več poveste o zasnovi in soustvarjalcih glasbeno-baletne pravljice Pepelka in čarobna kočija?
Pepelka in čarobna kočija je lirična, nežna in svetla glasbeno-baletna pravljica, ki smo jo ustvarili za gledalce vseh generacij. Pravljica nagovarja najmlajše občinstvo ter nosi jasno pedagoško in metodično noto. Naša želja je otroški domišljiji približati lepoto klasične glasbe, plesa in umetnosti v njeni prefinjeni obliki, a z veliko topline in razumevanja otrokovega sveta. Ob Pepelkini zgodbi se bomo sprehodili skozi izbrane miniature klasične glasbe: spoznali bomo dela Bacha, Mozarta, Čajkovskega, Rahmaninova, začutili ritem Piazzollovega tanga in ujeli lahkotni duh muzikala. Avtorica glasbenih priredb je profesorica, muzikologinja in pianistka Olga Ullokina. Plesni del naše Pepelke je barvit in raznolik: baletno koreografijo je mojstrsko zasnovala izjemna Galina Čajka, primabalerina Slovenskega narodnega gledališča Maribor. A predstava ni le baletna – prepleta različne plesne svetove: klasični balet, sodobni ples, ognjeviti flamenko in tudi lepoto historičnega plesa.
Po vsaki predstavi se bodo lahko obiskovalci tudi brezplačno fotografirali ob Pepelkini kočiji. Zakaj se vam zdi pomemben tudi ta vidik?
Zato, ker menim, da je to trenutek, ko meja med odrom in otroško domišljijo simbolično izgine. Verjamem, da prav ti trenutki ustvarjajo trajne spomine in povežejo umetnost z doživetjem, ki ga otrok začuti z vsem srcem. V naši pravljici sodelujeta dve kočiji – vsaka s svojo zgodbo in čarobnostjo. Prva je električna kočija, prav posebna in izjemno lepa, last Tanje Šubelj in Florjana Sušnika, ki vodita Zavod Grof in Grofica. Druga pa je ročno oblikovana, unikatna, skrbno izdelana prav za izvedbo naše pravljice. Zaradi različnih dostopov do prizorišč bomo sproti izbirali, katera od kočij bo lahko prispela tja, a zagotavljamo, da bo vsaka od njiju ustvarila pravo pravljično vzdušje.
Vi v glasbeno-baletni pravljici igrate violino. Kako to, da ste se odločili za ta instrument?
Violina je moja glasbena sopotnica že od četrtega leta. Prihajam iz glasbene družine, kjer je bila glasba del vsakdana – ne kot obveznost, temveč kot način življenja. Tudi moja sestra je glasbenica, zato lahko rečem, da je glasbena tradicija nekaj, kar bo vedno povezovalo našo družino. Na to sem ponosna. A violina zame ni le poklicna pot. Je instrument, ki je po svoji naravi najbližje človeškemu glasu. Z njo lahko govoriš, šepetaš, jokaš, pripoveduješ. Uči te vztrajnosti, poslušanja, potrpežljivosti. In nekega dne ti – skoraj neopazno – podari svobodo. Z njo lahko izraziš tisto, česar besede ne morejo več povedati. Zato je ostala z mano – in zato jo vedno znova izberem, je moj navdih, moja velika ljubezen.
Že nekaj časa jo tudi poučujete. So otroci pridni, vadijo doma, imajo še vedno dovolj koncentracije za učenje?
Današnji časi so močno zaznamovani z razvojem novih tehnologij, kar se seveda pozna tudi pri otrocih – predvsem pri njihovi koncentraciji in načinu doživljanja sveta. Vadba violine – pa tudi drugih inštrumentov – dokazano zelo pozitivno vpliva na razvoj kognitivnih in kreativnih sposobnosti, kritičnega mišljenja in sposobnosti razumevanja abstraktnih vsebin. Učenje glasbe pomaga otroku ne le razviti občutka, temveč ga vodi po poti, da lahko nekaj novega ustvari sam, iz sebe – in ne zgolj sprejema informacije. To so danes dragocene sposobnosti, ki jih je treba posebej negovati, zato verjamem, da ima glasbeni pouk, še posebej učenje inštrumenta, v sodobnem svetu pomembno in nepogrešljivo vlogo ter je lahko močna opora razvoju otroka v celovito, čutečo in mislečo osebnost.
Kaj je vas motiviralo pri učenju?
Če sem iskrena, me je najbolj motiviralo okolje, v katerem sem odraščala. Obiskovala sem mestno glasbeno šolo v Sankt Peterburgu, kjer smo bili resnično v celoti obdani z glasbo. Pouk smo imeli štirikrat na teden, poleg individualnih ur inštrumenta tudi glasbeno teorijo, zgodovino glasbe, kompozicijo, violinski ansambel, stranski klavir, pozneje tudi harmonijo. To je bil naš predmetnik v okviru nižje glasbene šole. Morda se komu zdi to velika obveza, a mi tega nismo doživljali kot breme. Svet glasbe je bil za nas učence nekaj naravnega, samoumevnega in hkrati navdihujočega. Šola ni bila le prostor učenja, bila je prostor doživetij, umetnosti, medosebnih vezi. Posebej sem hvaležna svojim pedagogom, predvsem profesorju violine Andreju Porcellanu, ki mi je dal veliko več kot zgolj znanje. Dal mi je odnos do mojega inštrumenta in violinske tradicije: spoštljiv in iskren, a hkrati neskončno ustvarjalen!
Kako to, da danes živite v Sloveniji?
Leta 1994 se je moja glasbena družina preselila v Slovenijo. Pozneje smo se za eno leto sicer vrnili v Rusijo, a se nato znova odločili, da ostanemo v Ljubljani. Oče je delal kot violinist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, mama pa kot korepetitorka v SNG Opera in balet Ljubljana, nato pa kot profesorica v Glasbenem ateljeju Tartini, kjer poučuje še danes. Moja selitev v Slovenijo je bila torej najprej povezana z mojimi starši, ki so tukaj našli svoj drugi glasbeni dom. Jaz sem nato študirala in delala v Kölnu, pozneje v Zagrebu in še v Linzu, vendar me je življenje – in ljubezen – ponovno pripeljalo nazaj v Slovenijo. Danes živim v Celju skupaj s svojim dragim možem. Celje ima, tako kot moj rodni Peterburg, posebno lepoto. Lahko bi celo rekli, da ima še bogatejšo zgodovino, ki sega vse do časa Keltov. Ima pa tudi tisti posebni knežji šarm, nekaj prefinjenega in čarobnega. Prav zato sem še posebej vesela, da bo ena izmed izvedb naše nove glasbeno-baletne pravljice potekala prav na Knežjem dvoru, ki je edinstveno prizorišče – polno zgodovine, topline in pravljičnega duha.
Kako najraje preživljate prosti čas?
V prostem času se z možem zelo rada odpraviva na morje. Slovenija je prelepa dežela, ki nas razvaja s svojo čudovito naravo. Hitro lahko pridemo od prelepih planin do toplega, modrega morja, česar sem zelo vesela in za kar sem vedno znova hvaležna. Mojo ljubezen do morja deli tudi moj mož, zato skušava v lepih dneh izkoristiti čim več časa tudi za počitek in sprostitev. Takšni trenutki so zame zelo dragoceni – takrat se spočijejo misli, srce pa nabere nove moči za prihodnje ustvarjalne izzive.
