V oddaji nonSTOP sta z voditeljem Boštjanom Klunom obdelala različne teme – med drugim njegove glasbene izraze, njegovo knjigo poezije, zmago s pesmijo Kristalno jasno na Melodijah morja in sonca ter vprašanje, ali so s Kingstoni že imeli poslovilno zabavo. Z nami pa se je poglobil v občutke po zmagi, samostojni karieri in želji po raziskovanju.

Pred kratkim ste s pesmijo Kristalno jasno zmagali na Melodijah morja in sonca. Kako gledate na zmago zdaj, ko je preteklo nekaj časa?

Festival MMS mi je zelo pri srcu, saj sem že dostikrat nastopil na njem. S Kingstoni smo zmagali trikrat – no, dvakrat in pol. Prvo leto na večeru, imenovanem Nova scena, s pesmijo Ko bo padal dež, nato dve leti pozneje s pesmijo Cela ulica nori, ki nas je v bistvu izstrelila na sceno, in še leta 2002 s pesmijo Hotel modro nebo. Leta 2004 smo zmagali z Atomik Harmonik, letos pa je moja prva samostojna zmaga, ki sem je še posebej vesel, ker je prišla popolnoma nepričakovano. Sploh si nisem mislil, da se bo zgodilo kaj takega – a sem vesel do neba.

Kaj vam je prinesla zmaga?

Upam, da bo prinesla večjo prepoznavnost vsemu temu, kar delam. Pripravljene imam tudi nastope. Skupaj s spremljevalno skupino Tambura Team izvajamo izbor mojih najljubših avtorskih pesmi – od Kingstona, Zablujene generacije, Atomik Harmonik in Kuzel do mojih samostojnih skladb. Vse pa so preoblečene v nove, sveže aranžmaje. Nastala je prava glasbena mineštra.

Jure Klobčar

Vaši pevski vložki so bili v pesmih skupine Kingston izredno prepoznavni, že skoraj ikonični. Takoj, ko so ljudje slišali vaš glas, so vedeli, kaj bodo dobili. Kako bo to zdaj slišati v na novo aranžiranih pesmih? Zdaj ko ste za vse sami.
Bobnar iz naše nove zasedbe je z veseljem prevzel moje vložke, tako da bo on tisti malo bolj prepoznaven. (smeh) Vse pesmi smo na novo aranžirali – tak pristop mi je zelo všeč. Je nekoliko drugačen in ni namenjen veselicam ali podobnim dogodkom, temveč bolj koncertnemu doživetju – sedečemu koncertu. A seveda lahko tudi tam povsem sproščeno pomigate z nogami, vstanete, ploskate in žurate naprej.

Prek punk glasbe in skupine Kuzle ste šli v reggae pop vode in zabavno glasbo s Kingstoni, v turbo folk z Atomik Harmonik, zdaj pa ste solo. Vam je pomembno, da se na neki način preizkušate v različnih žanrih?

Zame je to v bistvu največji izziv. Meni so pri glasbi najbolj všeč nova iskanja, zato sem tudi že za časa Kingstonov ogromno delal za druge izvajalce – in to glasbo, ki ni imela praktično nobene zveze s Kingstoni. Jaz sicer tega ne opazim, ampak vsi pravijo, da »pogruntajo«, da je moja pesem, čeprav je čisto drugačen aranžma. Rad preizkušam nove stvari. Za Atomik Harmonik sem iz čiste zafrkancije rekel, naj poskusimo in bomo videli, kaj bo. Glasbenikom, ki se ukvarjajo z narodnozabavno glasbo, je bilo všeč – jaz namreč ne poznam zakonitosti, ki veljajo pri narodnozabavni glasbi. Delal sem na svoj običajni pop način, kar je bilo »fajn«, ker je malo drugače. Moj način ustvarjanja je bil sicer praktično enak, le da je bil vpletena harmonika. Ne vem, kaj me je prijelo, ampak leta 2019 sem izdal tudi album »chill out« glasbe, ki je izšel pri hrvaški založbi Menart – žal samo v digitalni obliki. Drugače sem imel leta 2011 svoj prvi album Partigiano Di Amor, predlani pa album duetov Muzika za ples, na katerem sem sodeloval z ogromno izvajalci in avtorji, ki jih izredno cenim. Denimo z Davorjem Gobcem iz skupine Psihomodo Pop, Tinkaro Kovač, Aniko Horvat, Prifarskimi muzikanti, Zlatkom, Katarino Mala, Tuliem Furlaničem in tako naprej. Rad raziskujem nove stvari.

Jure Klobčar

Pri glasbi in oboževalcih je pogosto tako, da glasbenika radi umestijo v določen okvir ali kalup, večjih odstopanj pa ne sprejemajo zlahka. Pri vas to očitno ne velja.

Vsak dojema glasbo na svoj način, je pa res, da ko rečeš na primer Rolling Stones, boš točno vedel, kaj dobiš. Ko rečeš Kingstoni, tudi veš, kaj boš dobil. Jaz sem pa tisti, ki gre malo sem in malo tja. Tistemu, ki je všeč, mu je všeč, tistim, ki pa ni, naj poslušajo kaj drugega.

Decembra ste zapustili Kingstone. Zakaj takšna odločitev, ki je verjetno vse prej kot lahka?

Seveda ni lahka odločitev. Trideset let … Bili smo kot velika družina. Vsekakor se nismo razšli skregani ali karkoli, saj še zdaj na določene načine sodelujem z nekaterimi – na primer z Dejanom, kitaristom Kingstonov, obiskal sem tudi njihov koncert v Idriji. Stvar gre dalje. Mislim, da je vsak zamenljiv in da ima vsaka stvar enkrat svoj konec. Na neki način o tem govori tudi moja zmagovalna pesem Kristalno jasno. Sporoča, da se vse enkrat konča, a zaradi tega ne smeš obupati – temveč moraš iskati naprej, raziskovati nove poti in slediti temu, kar te zanima. To je nekako moje vodilo.

Jure Klobčar

Kaj je najtežje pri samostojni karieri?

Pri solo karieri je najtežje to, da si res za vse sam. Jaz sem sicer zelo neorganiziran človek, na primer glede časa in tega, kje moram kdaj biti. Po drugi strani pa imam precej več svobode. Ni ti treba biti vpet v neki kalup. Na nastop greš takrat, ko čutiš, da je to to.

Vaša zmagovalna pesem z Melodij morja in sonca se imenuje Kristalno jasno. Kaj je vam zdaj, pri teh letih, po toliko letih kariere, kristalno jasno?

Moram reči, da mi še zdaj marsikaj ni jasno, a se niti ne trudim raziskovati ali ugotavljati, kaj je smisel življenja in podobno. Stvari sprejemam takšne, kot so – tako, kot pridejo. Če jih znaš vzeti na nekoliko flegmatičen način, je to po mojem mnenju najboljše. Bolj ko se obremenjuješ z raznimi vprašanji in poskušaš raziskati vse mogoče, bolj si kompliciraš življenje.