Tina Marinšek je po razhodu s skupino Tabu lani oktobra končno izdala svoj prvenec. Naslovila ga je Potovalka, vanjo pa spravila 13 pesmi v slovenskem jeziku, ki jih je ustvarila s svojimi sopotniki. Večina pesmi, za katere je sama napisala besedilo, ustvarila glasbo ter jih producirala in posnela, je njena pripoved o doživljanju življenja, ljubezni, sveta in človeka.
Ko sva se dogovarjali za intervju, ste mi omenili, da ste v Franciji. Kaj ste počeli tam?
Delala sem na nekem dogodku in se družila s krasnimi brati Hrvati, s Filipinci in celo nekaj dobrih Francozov sem spoznala.
Na vašo vrnitev na glasbeno sceno smo sicer morali čakati celih devet let. Zakaj tako dolgo?
To pa je šlo, kot je šlo. Na novo začeti kariero namreč ne gre tako hitro, če ne drugega, moraš narediti glasbo. To pa vzame čas. In delo in denar. Življenje mi vmes tudi ni ravno prizanašalo, pa malo sem si odpočila in ogromno ustvarjala.
Svojo Potovalko ste izdatno napolnili z glasbenimi poslasticami. Bi rekli, da ste zdaj našli svoj zvok, lasten izraz?
Me veseli, da tako pravite. Potovalka je namreč za mnoge pretežka in vem, da je tako ter da ni za vsak dan. Ker je v njej moje težko obdobje, polno izgub in prevpraševanja smisla življenja in človeka. A je na njej tudi nekaj krasnih komadov. So pa to zadeve izpred recimo desetih, sedmih, petih let. Zdaj je računalnik že dosti bolj rumen in rdeč. Zvok in izraz pa bosta verjetno konstantna spremenljivka. Ne vem. Najraje vidim, da glasbeniki, s katerimi sodelujemo, pretočijo svoje, Slejk in Mare sta sodelovala že pri snemanju, tako da je moj zvok tudi njun zvok. Naš zvok torej.
Kaj vas najpogosteje navdihuje pri pisanju pesmi?
Včasih razmišljam, kaj bi rada sporočila v skupno zavest, pa se mi zdi, da je najbolje, da to storim skozi pesem. Včasih me kaj tišči, pa napišem na list in potem ni več samo v meni. In gre kaj na ritem in v melodije. Opazujem in zapisujem svoje misli in vtise, najraje v rimah.
Ste hitro zadovoljni z besedilom ali ga še dolgo pilite? Vam kdaj tudi ne dovoli spati?
Včasih pade skupaj celo besedilo naenkrat, včasih kakšna vrstica pride čez nekaj let. Različno je. Včasih pa delam kakšen komad in potem se mi, ko ležem, začne »rolati« cel aranžma. Takrat je najbolje, da vstanem in grem klikat dalje.
Zakaj ste si nadeli vzdevek Riba plava?
Ha, da, imam vzdevek! Ribica se stalno premika, v nekem obdobju mi je postala pomemben simbol. Ne vem, od kod je prišla. Tako je zdaj poimenovana tudi ta zasedba.
Koliko ste vi plavali z ribami letos poleti?
Nič kaj dosti, poletje je bilo delavno. Pardon, z ribami iz Kolpe. Z njimi smo že kolegice, kar dostikrat na hitro skočim vanjo, ampak telo mislim, da kliče po morski vodi.
Kaj vas še čaka do konca tega leta?
Čas je, da se dokončajo »balkanci« in »angleži«. Dva albuma sta na zalogi.
Kaj počnete zunaj glasbe?
Trenutno že kar nekaj let nič kaj dosti drugega. Z glasbo je dovolj dela in na skoraj vsa področja se razprede. Hkrati je užitek, lepo je ukvarjati se z glasbo. Že prek tega skrbim za svoja ravnovesja.
Mnogi se vas še vedno spomnijo kot pevko tabujev. Pogrešate tiste čase?
Me veseli, da se me. Iskreno, tistih časov pravzaprav ne pogrešam. Lepo mi je bilo takrat, lepo mi je zdaj. So pa spomini, vseh okusov in tudi sledi so vsepovsod. Pozdravljam oboževalce iz tistega obdobja, na njih večkrat pomislim.
Pa na člane tabujev? Jih spremljate?
Seveda, kar ujamem na družbenih omrežjih. Katarina je super, z Evo in Nino se srečamo in slišimo.
