V tandemu s snemalcem Luko Bičičem sta razvila prijateljstvo, ki jima omogoča mirnost tudi v najzahtevnejših situacijah. V središču njegovih prispevkov so vedno ljudje – njihova moč, stiske in zgodbe, ki jih prinaša s terena.
Pravite, da kot dopisnik največkrat delate le s snemalcem – kaj je ključ, da tandem deluje brezhibno tudi v najbolj stresnih trenutkih?
Imam privilegij, da neprestano delam le z enim snemalcem, Luko Bičičem. V bistvu sva tandem. A še prej kot sodelavca sva zelo dobra prijatelja. Razumeva se tudi, ko ima kdo od naju slab dan. Zdaj je zaradi poškodbe že nekaj časa bolniško odsoten in moram priznati, da sem zaradi tega nekoliko v stresu. Ko je na terenu z mano, je nekako samoumeven. Šele ko ga ni, se zavedam, kako dragocen je.
Bi lahko za katere teme dejali, da so vam bližje?
Najraje pripravljam reportaže, kjer je mogoče veliko povedati s sliko, spontanimi inserti. Všeč so mi tudi teme, pri katerih vem, da predstavljamo problematiko, ki se bo morda zaradi našega poročanja nekako uredila.
Kako hitro morate včasih iz stanja »mirnega« dopoldneva ali popoldneva preklopiti na akcijo? Imate kakšen svež primer?
Morda si kdo predstavlja, da je to naš vsakdan, a se ne dogaja zelo pogosto. Vsekakor pa se. Po navadi so to izredni dogodki, kot so ujme, poplave, požari in žal hujši dogodki s področja črne kronike.
Po desetih letih na Primorskem – kaj vas še vedno preseneti pri ljudeh ali krajih, ki jih pokrivate?
V dobrem in slabem me še vedno presenetijo ljudje. Na koncu gre vedno za ljudi. Včasih posameznike res občudujem, spet drugič se sprašujem, kako je kdo zmožen česa nečednega.
Kdaj je majhnost regije prednost in kdaj vas kot novinarja postavi v neprijeten položaj?
To je hkrati prednost in slabost. Večinoma se »vsi poznamo«, regija je majhna. Glede na naravo dela sem v novinarski karieri, ki zdaj traja že več kot 17 let, spoznal ogromno ljudi. Je pa to tudi slabost. Nemalokrat se zgodi, da ko poročam o dogodkih oziroma ljudeh, ki so zagrešili kaj neprimernega, na koncu ugotovim, da človeka poznam.
Pri odmevni arbitraži ste spoznali ribiče, policiste, mejo v naravi – katera podrobnost iz tistega obdobja vam je najbolj ostala v spominu?
Z arbitražo sem se res veliko ukvarjal. Če bi moral izbrati en trenutek, bi bil to dan arbitražne razsodbe, ko smo bili z ekipo na morju. Čakali smo na odločitev arbitražnega sodišča o meji, in takrat je postalo jasno, da v Piranskem zalivu poteka po črti, ki ga deli približno v razmerju štiri petine za Slovenijo. Upravitelj najetega plovila si ni upal zapluti tako globoko proti hrvaški obali. Morje je bilo precej razburkano, enemu snemalcu je postalo slabo zaradi visokih valov, tudi tehnika je deloma odpovedala, a smo kljub vsemu uspeli vse izpeljati.
Kako kot dopisnik poskrbite, da tudi manjše, a pomembne lokalne zgodbe pridejo do nacionalne pozornosti?
Urednike poskušam prepričati, da je stvar bodisi izjemno zanimiva ali da ima veliko širši kontekst, kot se zdi na prvo žogo.
Ste morali kdaj zgodbo narediti dobesedno iz nič, ko sprva ni bilo videti, da bo iz nje kaj?
Mnogokrat se odpravimo na teren z velikimi pričakovanji, a potem ni veliko »materiala«, včasih pa je ravno obratno. Odpraviš se nekaj preverit, meniš, da iz tega ne bo nič, pa se potem iz tega razvije zgodba.
Koliko časa povprečno mine od prve ideje do objave prispevka – in kdaj je bilo to najhitreje v vaši karieri?
To se dogaja na dnevni ravni, zjutraj se slišimo z urednikom, popoldne mora biti prispevek že narejen. Včasih gre zelo na tesno. Mislim, da je bilo najhitreje okrog tri ure, od snemanja do oddaje prispevka.
Katera terenska izkušnja je bila za vas najbolj naporna – fizično ali čustveno?
Z leti dobiš trdo kožo in uspeš vzpostaviti distanco do še tako hudih dogodkov, sicer bi te to preveč načelo. Še vedno pa me predramijo zgodbe ljudi, ki se znajdejo v stiski. Velikokrat ne po svoji krivdi, in ko zataji še sistem in v očeh vidiš obup, je res težko.
Če bi lahko za en mesec poročali iz katerekoli druge slovenske regije, katero bi izbrali in zakaj?
Pravzaprav od kjerkoli, saj je vsak košček Slovenije zanimiv in vreden vse pozornosti.
V času covida je bilo poročanje še posebej zahtevno – katera slika iz tega obdobja se vam je najbolj vtisnila v spomin?
V prvem valu, ko je veljalo najstrožje zaprtje, ki so se ga večinoma vsi držali, sva bila s snemalcem veliko na terenu. Vse je bilo prazno. Prazne ceste, prazne ulice in trgi, pravzaprav cela mesta. Zdelo se mi je, kot da živim prizore iz neke vzporedne realnosti. Vse to pa se je dogajalo v – zelo zanimivo – izjemno lepem in toplem spomladanskem vremenu.
Ste kdaj imeli zgodbo, za katero ste vedeli, da bo dvignila veliko prahu v lokalnem okolju? Kako ste se pripravili na odzive?
Zagotovo so bile take zgodbe. Z leti že vnaprej veš, kdaj si dregnil v osje gnezdo, kdaj bodo takoj po oddaji zazvonili telefoni, začeli prihajati odzivi, včasih celo grožnje. A tudi za to si sčasoma ustvariš trdo kožo. Stvari si ne smeš jemati k srcu – če veš, da si vse izpeljal korektno in da stvari stojijo na trdnih temeljih, potem spiš povsem mirno.
Kaj vas danes, po vseh teh letih na terenu, še vedno žene dalje, da vsako jutro »hodite z odprtimi očmi«?
To ti pač zleze pod kožo. Postaneš »info junkie«. Preprosto me zanima, kaj se dogaja okrog nas. In to poskušam na razumljiv način predstaviti občinstvu.
