September je zame pravi mali logistični rodeo. Vse se prestavlja, premika, spušča in spravlja. Vključno z mano. In z mojo prikolico. Ta vikend sem jo (čisto sama) spravila na prezimovanje. In to ne zato, ker nimam nikogar, da bi mi pomagal. Ampak ker mislim, da je včasih res najboljše delati sam. Saj poznate tisto: »Kam boš to dala? Ali ni zdaj čas za orodje? Zakaj pa kozmetiko najprej pospravljaš?« Hvala lepa. Ko delam sama, grem po svojem tempu, poslušam svojo glavo (in malo tudi Spotify), in ni mi treba nikomur razlagati, zakaj je zdaj ravno ta škatla pomembna. Po dveh lenobno počasnih dneh sem imela vse pod streho, tako, kot se mi zdi prav. In med procesom sem se ponovno spomnila, kako fajn je, ko si sam, pardon Samski. Ker sama pa res nisem. Včasih se mi zdi, da družba še vedno misli, da je biti samski neka začasna tehnična napaka, ki jo je treba čim prej odpraviti. Ampak jaz ne potrebujem reševanja. Potrebujem mir. Prostor. In škatlo za kozmetiko, ki jo lahko pospravim, kadar jaz hočem. Seveda to ne pomeni, da sem sama. Imam svojo malo, a močno vojsko. Najprej moj sin Nikolas ... srce mi poje, ko ga gledam. Potem moja mama Lidija ... nežna, a močna in izjemno pametna ženska. In potem … moj veliki brat Šandor. Od malega sem bila ponosna nanj in še danes sem. Je pilot. Pa ne kar en pilot, Šandor leti, poučuje letenje, in če ima dober dan, naredi še kak obrat v zraku, ob katerem meni že na tleh zastane dih. Jaz se letal oziroma letenja že od malega bojim. On pa leti kot ptič. In jaz gledam gor. Vedno sem gledala gor, tudi takrat, ko ni bil v zraku. Ker bratje so pač taki. Gledaš jih z mešanico ljubezni, frustracije in občudovanja. In z zavedanjem, da te poznajo bolje, kot si včasih želiš. Pred nekaj trenutki smo končali snemanje oddaje nonSTOP, v gosteh pa sta bila še dva brata, Miha in Matevž »Hamo« Šalehar. In čeprav se nam, gledalcem, poslušalcem, občinstvu, zdi, da sta vsak na svojem planetu, sta skupaj čista elektrika. Skakala sem okoli z mobitelom kot paparac in poskušala ujeti vsak trenutek iz zaodrja. Zdaj imam v telefonu toliko posnetkov, da bi lahko naredila cel dokumentarec z naslovom Bratska vez: resnična zgodba. Obenem sem brala intervju, ki ga je s Šaleharjema naredila Teja Pelko (poiščite ga na naslednjih straneh), in razmišljala, da je bratska ljubezen res posebna. Nima pravil. Včasih je tiha. Včasih glasna. Včasih se kaže v tem, da ti brat brez besed popravi avto. In včasih v tem, da v zraku naredi luping samo zate. Zato komaj čakam 2. oktober, ko bo v Siti teatru premiera predstave Brata. Že zdaj vem, da bo to čustvena bomba. In kaj, če bi tudi jaz in Šandor naredila svojo predstavo? Najina zgodba bi bila polna komičnih zapletov (ker jih je bilo) in srčnih momentov (ker jih je). Ampak nad vsem bi visela ena stvar, ta neuničljiva, nekoliko čudna, a močna vez med bratom in sestro. Če imate brata ali sestro, ju danes pokličite. Če ste samski, si čestitajte in ne obremenjujte se s tem. Če pa pospravljate prikolico, ne pozabite, kozmetika je prav tako pomembna kot palice predšotora. Zakaj? Ker je čas vaš in tudi tempo življenja naj bo vaš.