Boštjana Romiha poznamo predvsem kot voditelja, 24. septembra pa se bo v Odiseji preizkusil še kot igralec. V duhoviti monokomediji z naslovom Pasja komedija bo razkril vse lepote, zmede in komične nesporazume sobivanja s svojim štirinožnim prijateljem.
Kako to, da ste se odločili za ta izziv?
Režiser predstave Ranko Babić me je ujel v pravem trenutku, ko se mi je zdelo, da bi se lahko lotil čisto novega izziva. Poleg tega sem velik ljubitelj psov, dogodivščin z njimi se mi je nanizalo že ohoho in snov je taka, da kar kliče po tovrstni predstavi. V resnici imajo psi boljši smisel za humor kot ljudje, samo na papir ga je treba dati. (smeh)
Kaj vam je pri pripravah povzročalo največ težav?
To je zame povsem novo področje – izkušnje s televizijo in odri gor ali dol. To pomeni, da sem se glede marsičesa vrgel v vodo in postal popolni začetnik. Najtežje mi je povedati isti stavek petkrat ali desetkrat in še vedno ne biti zadovoljen s tem, kako zveni. Ampak kot pravi stara nogometaška modrost: včasih je treba biti samokritičen – tudi do sebe. (smeh)
Je bila vaša kosmatinka kdaj zraven na vajah? Je kaj »komentirala«?
Haha, dobra ideja – najbolje bi bilo vaditi pred nekom, ki ti ne more zbežati ... (smeh) S psičko smo posneli izredno zabavne filmčke, naredila je sijajen vtis na ekipo, ker je bila res potrpežljiva in ubogljiva. Komentarjev imam že z režiserjeve strani čisto dovolj, prisrčna hvala, in še dobro, da jih psička ne more dati, kajti kot vemo, so psi stoodstotno iskreni. (smeh)
Na predstavi je žal ne bo. Kako bi se po vašem vedla, če bi bila?
Hm ... smejala bi se na vsa usta. (smeh) Šalo na stran – da bi imel psa dobro uro na gledališkem odru, je težko predstavljivo in za psa zelo mučno. To je monokomedija o zabavnih plateh življenja s psom.
Ste vzgoji svoje psičke posvetili veliko časa?
Da, prvo leto sem vanjo vložil vso svojo pozornost in se ji ljubeče posvečal. Zdaj vsi žanjemo sadove tega najinega dela. S tem se sicer učenje ne konča, ker so psi »malo narejeni« tako, da ves čas preizkušajo meje ... Želijo videti, ali si še vedno prepričan, da mora nekaj tako biti.
Ste imeli pri učenju kakšno pomoč, sta šla v šolo?
Seveda, pri čemer je treba poudariti naslednje: ljudje smo tisti, ki potrebujemo šolo oziroma inštruktorja. Tam te naučijo, kako ravnati s psom, in če potem to doma dosledno izvajaš, boš dosegel, da bodo ljudje na koncu rekli: »O, kako je pridna, gotovo je bila v šoli.«
Česa se je najtežje naučila?
Ta pasma je nekoliko bolj zgovorna, zato jo je bilo treba zgodaj odvajati pretiranega laježa. Bili so sprehodi, ko so jo vse stvari neznansko vznemirjale in ko tega ni znala drugače izraziti kot skozi neutrudno »klepetanje«. No, ko sem se jasno odločil, da se bova temu posvetila, je mojo odločenost hitro razumel. Hitro sva se naučila, da ni treba prav vsega »komentirati«.
Ste imeli ali sta imela kdaj težave z drugimi manj vzgojenimi ljubljenčki ali njihovimi lastniki?
Uf, kar nekaj je tega – imamo soseda, ki neverjetno vztrajno vodi svojo psico na sprehode brez povodca. Seveda imata tak odnos, da ga prav nič ne uboga in je že nekajkrat napadla mojo psico. In tako pridemo do stavka, ki smo ga že tisočkrat slišali – niso problem psi, ljudje smo.
Kako se med sabo razumejo vaši psi in mački? Kdo bolj provocira koga?
Svoje živali moraš toliko poznati, da znaš spoznavanje novih prišlekov dobro »moderirati«. Tako smo tudi mi psičko počasi in postopoma uvedli v družbo dveh mačkonov, ki sta že leta poprej »šefovala« v naši hiši. Nista bila takoj za poljubčke in objemčke, malo sta ji postavila meje, ampak počasi so postali zelo dobri prijatelji. Zdaj se Tonic, mačkon, z največjim veseljem z glavo podrgne ob psičko, ko se srečata, in ona ga navdušeno poliže. Mislim, da sta celo malo zatreskana.
Ste imeli domače živali že kot otrok?
Živeli smo na »skoraj« kmetiji, zato smo imeli pse, mačke, kokoši, zajce, prašiče, pri prvem sosedu pa že konje in krave. Tam sem se navadil živali, ampak prav tesnega prijateljstva z nobenim od takratnih psov nisem navezal. Prava pasja ljubezen je prišla šele v odraslih letih.
Česa ste se od njih največ naučili?
Pes te uči lastnosti, ki ti pridejo prav na splošno v življenju: discipline, vodenja, odločnosti, ljubečega postavljanja meja, doslednosti, poštenosti ... Poleg tega ti kaže, kako je, če si popolnoma iskren, živiš v trenutku in se znaš razveseliti tudi najmanjših prijetnih stvari.
V čem se še želite izmojstriti?
Prav v vsem naštetem! (smeh)
