Zdaj je v svoj opus dodal pesem Kamen, trn in brin, ki je seveda oda njegovi ljubi Istri, iz pesmi pa je izhajal tudi pri naslovu svojega novega albuma. Kamen trn brin nosi deset skladb, izšel pa bo 6. oktobra. Na isti dan bo s svojim kvintetom album predstavil v priljubljeni radijski oddaji Izštekani Vala 202, ki bo v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma prvič potekala v živo pred občinstvom.

Kamen, trn in brin je vaša nova skladba, ni pa vaša pesem, kajne?

To je pesem enega večjih istrskih pesnikov. Alojz Kocjančič je celoten opus svoje poezije posvetil Istri in eden teh biserov je tudi Kamen, trn in brin. V veliko čast si štejem, da sem lahko uglasbil to prekrasno pesem. Zdi se mi, kot da je pesnik takrat, ko je pisal, že malo vedel, da jo bo nekdo nekoč uglasbil.

Zakaj ste se odločili, da boste pesem uglasbili?

Najprej sem jo uglasbil za Oktet Aljaž, ki je lani obeležil 15. obletnico obstoja. Pomagal sem jim kot avtor pri plošči in eden izmed članov je prinesel Kocjančičevo pesem z željo, da bi jo uglasbili. Ko sem jo bral, sem si jo pravzaprav že pel, ker je avtor tako skrbno napisal besedilo – ničesar ni bilo treba dodajati ali odvzemati. Besedno, vsebinsko, ritem, rima – prav vse je tako natančno, da je melodija kar sama skočila ven. Nato sem jo umestil tudi na svoj novi album.

Jure Ogrin

Torej ste človek, ki v prostem času rad prebira poezijo, ali se tega lotite le takrat, ko vam kdo kaj prinese?

Na poezijo naletim. Če sem iskren, ne berem je tako pogosto, da bi si rekel: 'Aha, danes bom bral poezijo.' Ko pa naletim nanjo, me lahko v tistem trenutku ponese še drugam in preberem več pesmi. Sicer je ne berem redno. Tudi sam ne pišem poezije, ampak pišem besedila. Večinoma pišem besedilo in glasbo hkrati, se pa kdaj zgodi, da pri pisanju ne najdeš ustrezne besede, da ne veš, kako naprej. Takrat se pokaže čudežna moč glasbe, saj ti kar sama ponudi izraz, besedo, verz. V mojem primeru se to največkrat zgodi s kitaro v roki.

Zakaj se tudi novi album imenuje Kamen trn brin?

Seveda izvira iz naslova Kocjančičeve pesmi. Sam proces me je pripeljal do tega. Odločil sem se, da bom na ploščo vzel tudi pesem Kamen, trn in brin ter jo nekako »prearanžiral« za svoj album. Nato je prišlo do trenutka, da sem izbiral naslov albuma. Zelo hitro sem ugotovil, da mi je ta pesem nekako ostala oziroma toliko se mi je vsadila v srce in dušo, da sem si rekel, da naj bo takšen tudi naslov albuma. Album je skupek avtorskih skladb, priredb in tudi istrskih napevov. Pred leti sem začutil, da je ustvarjanje in poustvarjanje istrske glasbene kulturne dediščine moje poslanstvo, zato je na vsaki plošči del Istre. Pišem v istrskem narečju, v knjižnem in seveda v pogovornem jeziku, kot se tisti trenutek zgodi. Na album sem umestil tri skladbe in jih priredil. Do Pengovove Nerodne pesmi sem prišel prek prijatelja Andreja Gučka iz skupine Hiša. Tik pred epidemijo sem imel solo koncert v Klubu Cankarjevega doma in z Andrejem sva jo priredila prav za omenjeni večer, tudi na novem albumu jo zapojeva v duetu. Brecljevo Ljubezen sem na željo Radia Koper priredil ob njegovi prvi obletnici smrti. In tu je še skladba Je mimo leto od skupine Čedahuči, za katero res ne najdem superlativa. Preprosto sem jo vzel za svojo. 

Robert Balen

Je težje ali lažje vzeti že obstoječo, tujo pesem in jo prirediti kot pa pisati avtorsko glasbo?

Težko je reči, kaj je lažje in kaj težje. Pri priredbi imaš na neki način olajšano delo, saj sta denimo tekst in glasba že napisana, najbolj zahteven del pa je potem aranžiranje. Odvisno, kako se lotiš, jaz sem tudi pri tem zelo rad spontan. Na albumu KTB je denimo istrska ljudska pesem Noi volemo, ki ima protestniško noto, sicer malo satirično, malo v šali. Videl sem jo nekoliko bolj kompleksno aranžirano, zato sem k sodelovanju povabil prijatelja Roka Nemaniča iz Balkan Boysov, ki je tu odlično opravil svoje delo, pa tudi Balkan Boys so fenomenalno odigrali. Res sem vesel. Oktet Aljaž je dodal še pevski karakter, Tomaž Zevnik pa je »spičil« odličen klarinet solo. Pri ostalih treh priredbah sem pretežno sam, želel sem si aranžmaje zastavil malo bolj kompleksno. Če se že lotiš priredbe, je prav, da vanjo vložiš del sebe. Zelo zadovoljen sem z njimi. Vzel sem jih za svoje.

Istra je rdeča nit vašega ustvarjanja zadnjih let. Lokal patriotizem ste pripeljali na neko novo raven.

Začel sem s skupino Spirits, če govorimo o neki resni zgodbi, kjer smo preigravali grunge in pisali skladbe v tem duhu. Ko smo se razšli, sem ravno padel v obdobje kantavtorstva – od balkanskih kantavtorjev, slovenskih do italijanskih, ameriških in angleških kantavtorjev. Tu sem našel svoj dom v ustvarjalnem smislu in tudi v smislu performansa z različnimi primesmi, različnimi stili. Platforma pa je še vedno folk rock. O Istri težko govorim objektivno, ker je moja. Ljudsko petje mi je bilo na neki način položeno v zibelko. Po mamini strani večinoma po istrsko, po očetovi pa vseslovensko. Ko sem izdal prvo ploščo z istrsko vsebino z naslovom Kapot, sem želel istrsko glasbo predstaviti v kulturnih domovih. Sicer je hkrati primerna za na zabave, »šagre«, ampak želel sem ji dati tudi nekaj, ne morem reči več, ampak širši smisel. Nekoč smo se tudi kregali v istrijanščini, nismo se samo šalili in zafrkavali. Sprva je bilo vprašanje: 'Kaj boš zdaj s to glasbo v kulturnih domovih?' Seveda so to počeli že glasbeniki in zasedbe pred mano. Z večino sem imel tudi čast sodelovati. Naj omenim skupini Istranova, Vruja, glasbenike, kot so Marino Kranjac, Dario Marušić, Luciano Kleva, Goran Farkaš …

Jure Ogrin

Ste iz Izole in Izola je na neki način zibelka rock glasbe na Obali. Ste tudi tam dobili različne vplive?

Pravzaprav se je tako rock kot tudi ostale zvrsti, tudi alternativne, razvijal v vseh treh, danes štirih obalnih občinah. Vsi ti glasbeniki so bili in so še vedno naši idoli, od popa do alternative. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo niti mene in moje generacije, ki še danes ustvarja glasbo.

Album boste predstavili tudi na Izštekanih v hramu kulture. Torej boste istrski okus pripeljali v ljubljanski hram kulture?

Da, že pred devetimi leti sem imel možnost svojo glasbo predstaviti v Gallusovi dvorani, večkrat v Štihovi in Klubu Cankarjevega doma. V Linhartovi dvorani sem tudi že večkrat igral, a 6. oktobra bom v tej dvorani prvič nastopil na samostojnem koncertu, ki bo hkrati predstavitev albuma Kamen trn brin. Zelo sem počaščen, da se bo to zgodilo v sodelovanju z Izštekanimi, Valom 202 in Cankarjevim domom ter pred zvestim občinstvom.

Robert Balen