Desetega oktobra bo v Kulturnem domu Mengeš premiera komedije Špas teatra Budale avtorja in režiserja Jureta Karasa. V njej bo humoristična superekipa znanih obrazov iz najuspešnejših slovenskih gledaliških projektov, TV-serij in filmov – v zasedbi Jernej Kogovšek, Mario Ćulibrk, Goran Hrvaćanin in Lucija Harum, v alternaciji z Laro Fortuna – spregovorila o neumnosti. Med drugim bodo razkrili, zakaj je neumnost pomembna za zdravje in katere so najbolj priljubljene neumnosti, ki jih zganjamo v odnosih, družinskem življenju, v službi ali družbi. Več o tem sta nam razkrila Mario in Goran.
Kaj lahko pričakujejo gledalci?
Mario: Predstavo o budalah, z različnih zornih kotov. Od budal doma do budal v starem Egiptu.
Goran: Pa do budal na odru.
Glede na to, da gre za šov hitrih prizorov in bliskovitih menjav kostumov, je prišlo na vajah do zabavnih anekdot?
Goran: Na vajah so bili prizori še ne tako hitri in menjave malo manj bliskovite, zato pričakujemo, da bo do anekdot bolj prišlo na prvih ponovitvah – ko bomo prestavili v šesto brzino in pozabili čisto vse, kar smo se zmenili na vajah.
Kdo od vas je na vajah največkrat »izpadel budala«?
Mario: Ne bi šel v javnost z rezultati, saj turnir še vedno poteka – je pa celotna ekipa po točkah zelo blizu.
Goran: Trudimo se demokratično porazdeliti, da ne bi kdo izostal.
Kje imate največkrat opravka z budalami v zasebnem življenju?
Goran: Največkrat v kopalnici, pred ogledalom. Drugače pa tam, kjer vsi ostali. Povsod.
Mario: Ja. S prijatelji na košarki, s prijatelji na pijači ...
Goran: ... skratka, s prijatelji kjerkoli. In na družinskih srečanjih. Pa v telefonskih pogovorih z mojstri.
Jim to tudi poveste oziroma pokažete ali se zadržite?
Mario: Ne. Budala je občutljiva vrsta – ne smeš je prestrašiti.
Goran: Bolje jo je opazovati z varne razdalje.
Kdaj sta vidva v zasebnem življenju nazadnje izpadla budali?
Mario: Pred tremi minutami. Dvakrat.
Goran: Jaz vsaj trikrat na dan, kot pranje zob.
Se sicer znata nasmejati na svoj račun?
Mario: Ja, ampak brez vračunanega DDV.
S čim najbolj nasmejeta drug drugega?
Mario: Jaz imam trenutno največji boj s samim seboj, da ne prasnem v smeh med predstavo, ko vidim Gorana v kostumu zavistne sosede, z zelo specifično obrazno mimiko.
Goran: Obstajajo trenutki, ko se osuplo spogledava, in takrat sem vedno na meji. Še sploh ker smo z lasuljami videti kot lego liki. Sem pa bil vedno »fen« Marieve mimike.
Poznata se že dolgo. Kdaj in kje sta se spoznala? Sta se takoj spoprijateljila?
Mario: Poznava se skoraj pol življenja. Spoznala sva se prek skupnih prijateljev na božični večer leta 2008 ob 19.48. Iskrica je bila takojšnja.
Goran: Kreativni ogenj je zagorel ob prvem srečanju – in kar je najlepše – gori še danes.
Kaj se je zgodilo s Caricami?
Mario: Botoks, polnila pa nov avto.
Goran: Carice so iz satire prešle v realnost. Težko jih je parodirati, tako kot politike.
Goran, vi ste se podali tudi v glasbene vode. Mario, znate na pamet vse njegove pesmi? Boste tudi na njegovem koncertu 27. decembra v Cvetličarni ob njegovi 2,5-letnici kariere?
Mario: Ne samo na pamet, tudi odplesati jih znam. Glede na to, da bo december zelo pester in bomo bolj malo prosti, že zdaj dajem energijo na stran, da je bo dovolj za obisk jubileja.
