Vili Resnik december še vedno doživlja kot najlepši del leta – predvsem zaradi družine, toplih večerij in občutka, da smo si v tem času ljudje nekoliko bližje. Sam je glavni pri okraševanju doma, včasih pa je z oblačili rad »krasil« tudi samega sebe in narekoval slovensko modo. S svojo zadnjo pesmijo z naslovom Nihče ni sam, ko pada sneg pa je v zakladnico prazničnih skladb dodal še eno, brez katere si ni več mogoče zamisliti zadnjega meseca v letu. 

Pesem Nihče ni sam, ko pada sneg govori o zdajšnjem obdobju: zunaj sneži, družina pa se zbere doma. Koliko vam pomenijo takšni trenutki?
To je zame eno najlepših obdobij v letu – če seveda nimam nastopov. Zdi se mi, da je to drugačen čas: čaroben, ker si ga res vzamemo drug za drugega. O tem govori tudi pesem. Najlepši mi je verz, ki ga je napisal Rok Lunaček, da nihče ne objame bolj od očeta in mame. Spot za skladbo smo snemali na Krvavcu. Imeli smo veliko srečo s snegom. V nedeljo, ko smo snemali notranje kadre, je bila megla in nič snega. V ponedeljek in torek pa je zapadel, tako da smo dobili pravo zimsko pravljico. Uspelo nam je ujeti tudi sončni zahod. 

Kako je pri vas doma videti božič? 
Kot glasbeniku mi je ta večer zelo dragocen – tudi zato, ker takrat praviloma ne delam. Božična večerja je pri nas pospremljena z odlično hrano. Moja Tamara zelo dobro kuha. Otroka pa zelo rada sodelujeta pri peki slaščic – tako jih tudi vsaj za trenutek odmaknemo od telefonov in ekranov. Jaz sem glede tega antitalent, z užitkom pa pojem in zraven popijem še kozarček ali dva. Po večerji gremo k polnočnici. Lani sem bil tako utrujen, da sem na koru padel s klopi. Hči mi jo je odmaknila, jaz pa nisem bil zbran in sem se usedel v prazno. Na srečo so to videli samo domači. 

Dean Dubokovič in Nejc Pernek

Zelo vidna je v tem času vaša hiša … 
Res je, obožujem lučke. Zunaj imamo pravo svetlobno pravljico. Tamara včasih pravi, da pretiravam, da je lučk preveč. Letos sem jih moral že prvi večer okrog polnoči izklopiti, ker ji je preveč svetilo. 

Ali že od mladih nog tako radi krasite dom?
Da. Kot otroku ti je to seveda zanimivo, vendar včasih ni bilo toliko lučk. Bile so samo bunkice na jelki. Te me še zdaj spominjajo na otroštvo. Ko vidim tisto rahlo rumenkasto ali rdečkasto svetlobo, ki se odbija od njih, se v trenutku vrnem nazaj – v mrzle zime z ogromno snega. Od takrat je že dolgo, meni pa ob tem še vedno postane zelo toplo pri srcu. 

Mnogim postane toplo pri srcu tudi ob darilih. Ste jih že kupili svojim najdražjim? Kaj najraje podarjate in kaj najpogosteje prejmete?
Pri nas sta glavna Miklavž in Božiček. Miklavž je bolj skromen: prinaša bombone, čokolade in slive. Palic ni, ker smo vsi zelo pridni. Božiček pa otrokom prinese malo večje stvari. To mogoče ni prav, a jaz tega nisem imel. Ko sem bil še v rejništvu, mi je mama prinesla darila, ki naj bi mi jih pustil Božiček. Ko je bila tam, sem se lahko igral z njimi, ko je odšla, pa sem jih moral prepustiti sinu ljudi, pri katerih sem živel. To mi je bilo zelo težko, a sem tudi to prestal. Zato zdaj otrokom dam tisto, kar si želijo. Žena dobi parfume, jaz pa navadno nogavice ali spodnje hlače.

Pogosto ste tudi vi darilo ljudem ob različnih obletnicah ...
Res si štejem v čast, da si po toliko letih ljudje še vedno zaželijo mene in mojo glasbo. 

Za koga bi si vi želeli, da bi vam prišel zapet?
Zadnjič sem klical Jona Bon Jovija, pa je rekel, da ne more, ker je ravno na svetovni turneji. Šalim se. 

Je pa tudi on, tako kot vi, nosil pajkice ... 
V nekem obdobju sem hodil samo v pajkicah. Ljudje so po mojem mislili, da sem zmešan. A bil sem samosvoj, meni je bilo to všeč. Enkrat sem šel za tri, štiri dni v Zaječar na Gitarijado brez spodnjih hlač, samo v pajkicah in rumeni vodoodporni jakni. 

Neo Visuals

Kdaj oziroma zakaj ste jih nehali nositi? 
Ko sem leta 1989 prišel k Pop Designu. Dejali so mi, da moram nositi kavbojke. Sprva sem se upiral, potem pa sem to sprejel. Če zdaj pomislim, so imeli prav. Smo bili le skupina. Danes sem jim hvaležen za to. Velikokrat sem imel tudi probleme z nacionalno televizijo. Enkrat smo s Pop Design igrali na novoletnem 3x3 in sem imel strgane hlače, zato so me snemali zelo od daleč oziroma samo od pasu navzgor. 

Kavbojke, vidim, še vedno nosite ...
Da, čeprav moja žena meni, da bi moral bolj pogosto nositi fine hlače. 

Nimate pa več dolgih las. Kdaj in zakaj ste jih ostrigli?
Postrigel sem jih po Evroviziji, saj so leta naredila svoje. Zdajšnja mladina bi rekla, da je bila to bundesliga frizura, a ni res, takrat je bila to frizura, ki so jo vsi hoteli imeti. Lahko mi rečete, da sem prepotenten, ampak takrat sem diktiral slovensko modo. Dvakrat ali trikrat sem bil najbolj seksi Slovenec izmed vseh na svetu. Z Milanom Kučanom sva bila najbolj iskani osebi. Takrat so imele vse punce moj poster nad posteljo. Nisem mogel hoditi po Ljubljani, ker so dekleta vreščala. 

Je kakšna tudi omedlela?
Tega ne vem. Je pa pred tremi leti omedlela gospa, katere hčerka me je najela za njen rojstni dan, ker ni mogla verjeti, da sem res jaz. Ko je prišla k sebi, me je tako objemala, da sem ji moral reči, naj pazi, ker ima tam moža, da ne bo kaj narobe. Zelo mi je bilo nerodno, potem pa mi je njen mož dejal: »Vili, pusti, greva midva raje kaj popit.«