Kdo so pripadniki druge generacije priseljencev, kako svojo identiteto oblikujejo razpeti med državami svojih prednikov in evropskimi domovinami, nam je zaupal Seku Condé, ki bo o tej temi spregovoril tudi v oddaji Mednarodna obzorja: Novi Evropejci, in sicer 18. decembra ob 21.15 na TV SLO 1.
Kdo so sploh pripadniki druge generacije priseljencev?
V čisto strokovnem smislu na splošno govorimo o drugi generaciji priseljencev, kadar gre za neposredne potomce priseljencev, torej njihove otroke, rojene v državi priseljevanja; hkrati pa sem prištevamo tudi tiste, ki so rojeni v državi izvora in so prispeli kot mladoletniki. V prvem primeru govorimo o drugi generaciji v ožjem pomenu, v drugem primeru pa o delni, v nekaterih strokovnih publikacijah tudi decimalni generaciji, tj. generaciji med prvo in drugo generacijo. Sicer pa se ti dve skupini pogosto obravnavata skupaj pod oznako druga generacija in se včasih nadalje delita glede na starost ob prihodu.
Kaj vas je vodilo k odločitvi, da se posvetite prav tej tematiki?
Vprašanje druge generacije je sicer vse bolj pogosta tema raziskovalnih, akademskih študij, v medijskem prostoru, sploh v obliki dokumentarnega filma, pa se pojavljajo sila redko. Večinoma se prva, druga in tudi naslednje generacije priseljencev zlijejo v kompleksno gmoto pod skupno oznako »priseljenci«, ki pa ne upošteva številnih razlik med generacijami in specifičnih izzivov, s katerimi se posamezna generacija sooča. Izhajal sem iz osnovnega vprašanja, kdo sploh so pripadniki druge generacije, kdo so novi Evropejci? So globoko zakoreninjeni v kulturnih tradicijah svojih staršev ali v tradicijah okolij, v katerih živijo?
Kako različne evropske države pristopajo k tematiki?
Zelo različno. V Italiji, na primer, je pot do italijanskega državljanstva za pripadnike druge generacije zelo zapletena in ne tako samoumevna, tudi če so bili rojeni v Italiji. Francija, ki je priseljevanje doživljala že skozi stoletja kolonialnega imperija in postkolonialnih selitev, je na primer leta 1958 uvedla subvencije za nastanitev in druge oblike pomoči za afriške priseljence. Pozneje pa se je priseljenska politika od asimilacije usmerila v integracijo. Na Madžarskem, ki ima največjo kitajsko priseljensko skupnost v vzhodni Evropi, kakih 30 tisoč kitajskih priseljencev ne dojemajo kot priseljence, strogi priseljenski politiki madžarskih oblasti navkljub. Švedska je sicer desetletja veljala za državo z relativno odprto priseljensko politiko, ki pa jo v zadnjih letih zaostruje. Dejstvo namreč je, da so priseljenske skupnosti na Švedskem vse bolj segregirane. Pomembno je tudi poudariti, da ne gre govoriti kar na splošno in vse priseljence metati v isti koš. Položaj turških priseljencev v Nemčiji, kjer jih je dobra dva milijona, zagotovo ni enak položaju priseljencev iz 54 afriških držav, ki jih je vseh skupaj kak milijon. Turška manjšina, če ji sploh še lahko rečemo tako, je vpeta tako rekoč v vse pore družbenega življenja od politike, kulture, gospodarstva. Preostale priseljenske skupnosti so manjše in seveda s temu primernim manjšim družbenim vplivom. Dejstvo pa je tudi, da posebnih politik, ki bi bile specifično naslovljene na pripadnike druge generacije pravzaprav ni. Tudi ni posebnega razloga, da bi bile. Obstajajo sicer organizacije, ki pripadnikom delne/decimalne generacije pomaga pri vključevanju v družbo, a za pripadnike v evropskih državah, rojene druge generacije, te potrebe ni. Večinoma govorijo jezike držav, v katerih so rojeni, vključeni so v vse izobraževalne programe, ki so jim na voljo od osnovne šole do univerze, dejavni so tudi na trgu dela. Res pa je, da se pri vstopu na trg dela soočajo s številnimi preprekami.
Kje ste med snemanjem zaznali največjo razliko med integracijo in asimilacijo?
Odgovor na to vprašanje ni tako preprost. Če na eni strani integracijo razumemo kot ohranjanje nekih etničnih, narodnostnih, kulturnih razlik med družbenimi skupinami in na drugi strani asimilacijo vidimo kot prilagoditev oz. prevzem kulturnega okvira prevladujoče kulturno narodnostne večine, je na primeru druge generacije o tem sila zapleteno govoriti. Sploh kadar govorimo o drugi generaciji, ki je rojena v določeni evropski državi. Veliko je namreč odvisno o tega, kako veliki priseljenski skupnosti pripada, iz kakšnega družinskega okolja prihaja itn. Praviloma, pa je druga generacija priseljencev tako integrirana, kot tudi asimilirana.
Kako menite, da se vprašanje identitete pri drugi generaciji razlikuje od vprašanja identitete njihovih staršev?
Razlike so precejšnje. Poglobljene študije, ki jih je opravil dr. Salvatore Strozza, iz univerze v Neaplju, kažejo, da se 80 odstotkov otrok priseljenskih staršev, starih med 11 in 19 let, dojema kot Italijane. V Franciji pripadniki druge generacije, sploh kadar njihovi starši prihajajo iz frankofonih afriških držav, ne govorijo afriških jezikov svojih staršev, skupni jezik postane v tem primeru francoščina. Podobno je na Švedskem, kjer se »domači« jeziki prve generacije pri drugi že izgubijo. Potem je tu še vprašanje odnosa do doma in domovine. Za pripadnike druge generacije, in tiste decimalne generacije, ki so v Evropo prišli res v najzgodnejših letih življenja, kot domovino dojemajo državo, v kateri so se rodili. Njihovi starši si seveda želijo, da bi njihovi otroci kot svojo domovino dojemali države izvora, a jih ne. Kvečjemu priznavajo, da imajo dve domovini, a so nanje različno čustveno navezani. Libanonski slikar Said Baalbaki lepo opisuje stanje druge generacije, ki živi neke vrste shizofrenijo – razpeta med nerazumevanjem staršev in nesprejemanjem okolja, v katerem živijo.
Kako pa so vaši sogovorniki doživljali odnos nove družbe in okolice?
Za številne od njih seveda ni šlo za novo okolje ali družbe, saj so v tem prostoru rojeni in so v njem odraščali. Morda na to vprašanje še najbolje ogovori izkušnja sogovornice v Neaplju, ki je v Italijo prišla s 15 leti iz Nigerije. V Neaplju se je pridružila očetu, ki je tam bival že več let. Priznala je, da se je na začetku, tudi zato, ker ni znala jezika in ni imela družbe vrstnikov, zapirala vase in ostajala večinoma doma. Zdaj študira na univerzi v Neaplju. Seveda pogreša tudi svoje nigerijsko življenje, a se skuša prilagajati novemu okolju. Da pa ni lahko.
Ste pri raziskovanju opazili povezavo med družbeno izključenostjo in porastom kriminala, ki ga nekateri pripisujejo priseljevanju?
Prav o tem sem na Švedskem razpravljal s profesorjem Siddartho Aradhyo in načelnikom enega od policijskih okrožij Stephanom Kiernanom. Družbena izključenost, težave pri dostopu na trg dela, stigmatizacija ljudi z družbenega dna pogosto potisnejo v kriminal. Res je tudi, da se na družbenem dnu pogosto znajdejo marginalne, segregirane, priseljenske skupine. A dr. Aradhya, Američan indijskega rodu, pri tem opozarja na interpretacijo statističnih podatkov in širšo sliko. Pogovarjala sva se ravno v tednih, ko je bil švedski Malmö v medijih označen za nevarnejšega od Bagdada. Bagdad je na indeksu kriminalitete dosegel 54,72 točke, Malmö pa 55,19. Kaj hitro so se začele pojavljati vzporednice med priseljevanjem in kriminalom v mestu. A če natančno pogledamo podatke, so se v zadnjih treh letih občutno povečali obračuni med tolpami, še posebej spopadi v trgovini s prepovedanimi substancami. Pomemben je tudi podatek, da je, če pogledamo portal Numbeo, za razmere v Bagdadu podatke prispevalo 109 poročevalcev, za Malmö pa 603. Potem je tu še en podatek – slabih 48 odstotkov obsojenih za posilstvo v obdobju 2000–2015 rojenih zunaj Švedske. Ampak to so vsi storilci, ki so rojeni zunaj Švedske, torej v preostalih delih Evrope, Azije in da, tudi globalnega juga. Kot je lepo opisal komisar Kiernan – etnično poreklo te še ne naredi kriminalce, pomanjkanje pač.
Kaj vas je med pogovori najbolj presunilo?
Kako podobne so si izkušnje ljudi, ki živijo tisoče kilometrov narazen. Da si zastavljajo podobna vprašanja in da nanje podobno težko ne najdejo zadovoljivih odgovorov.
Kaj bi morale evropske družbe bolje razumeti o drugi generaciji priseljencev, če želijo graditi bolj vključujočo prihodnost?
Da je druga generacija povsem drugačna od prve generacije. Da v večini primerov ne gre za prišleke, temveč za njihove potomce, rojene v evropskem prostoru, izoblikovane v evropskih družbah, z več pripadnosti evropskemu prostoru, kot domovinam njihovih staršev, ki pa seveda imajo neko dvojno identiteto. In da, ko jih nekateri vztrajno pošiljajo tja, od koder so prišli, nimajo kam iti, ker so tako rekoč že doma.
Kje pa ste vi osebno začutili, da v resnici snemate tudi svojo zgodbo?
Seveda je bilo jasno, da se kot pripadnik druge generacije, ne bom mogel izogniti osebnim izkušnjam. Čeprav je treba poudariti, da še bolj podrobno prihajam iz rasno mešane družine, kar je spet nov izkustven sloj druge generacije. A skozi pogovore smo s sogovorniki kramljali o podobnih izkušnjah, dogajale so se nam podobne zgodbe, deležni smo bili podobnih vprašanj itd. in morda so se sogovorniki o iskanju identitete lažje pogovarjali z nekom, ki še kako dobro ve, kako naveličan si vprašanja: »A greš kaj domov? V domovino?«
