Vsak posameznik v tej sestavljanki me je seveda oblikoval, v to kar sem danes, Karmen. Malo po svoje, malo nevede. In ko pomislim na tisto bolj umetniško, nekoliko odmaknjeno, svobodno vejo naše družine, se mi misel skoraj avtomatično ustavi pri mojem bratrancu Antonu Špacapanu. Umetniku v pravem pomenu besede. Slikarju, pisatelju, kiparju, scenografu … Kot bi rekli po domače – absolutni umetniški multipraktik, čeprav vem, da mu ta definicija niti najmanj ne bo všeč. Anton je človek, ki svet vidi malo drugače in ga zna tudi takšnega prenesti naprej.
Kmalu bo tudi v slovenščini izšla njegova knjiga, ki jo je najprej napisal v italijanščini. A še preden pridem do knjige, se moram ustaviti pri času. Pri letih, ki smo jih preživeli skupaj. V otroštvu smo bili mi bratranci (jaz sem namreč edina sestrična v Sloveniji) skoraj nerazdružljivi … jaz, Peter in Anton. Trije bratranci, ki smo rasli drug ob drugem, si delili poletja, tišine, igre in tisti občutek, da je svet velik, a hkrati zelo varen. To pa predvsem, ker smo imeli tako trdno družino. Antonova mama Elza je bila moja teta. In zelo sem jo imela rada. Bila je posebna ženska. Izjemno srčna. Velika ljubiteljica narave in ljudi. Vedno je bila oblečena v barve, ki jih lahko vidimo v gozdu, na njej ni bilo nikoli kakšne izumetničene, nenaravne barve … Ljubezen nam je izkazovala tudi z drobnimi pozornostmi. Jaz sem bila zanjo vedno Karmensita. In to ime mi bo za vedno ostalo nekje zelo blizu srca.
Povezovala nas je tudi Savudrija. O njej sem že tolikokrat pisala, da ni skrivnost, Savudrija je moj drugi dom, čeprav me je strah, da kmalu več ne bo. Peter je pogosto hodil z menoj v prikolico, teta Elza in Tonček, kot mu še vedno danes bližnji rečemo, pa sta bivala v takratnem SGP-jevem počitniškem domu. Danes ta žalostno propada. Grdo propada. A vsakič, ko grem mimo, ne vidim razpada. Vidim sončne dneve, prijetno tople večere. Elzo. Tončka. Sebe. Mojo mamo in mojega tatu. Spomine, ki so tam še vedno zelo živi, čeprav stavba sama izgublja obliko.
Teta Elza nas je prav v teh dneh zapustila. Težko mi je. Bila nam je zelo blizu. In ko odide nekdo tak, ne izgine le oseba, za trenutek se zamaje tudi notranji red našega malega sveta. A življenje, pravijo, gre naprej. In res gre. Kmalu bo predstavitev Antonove knjige, tiste, ki se dogaja v njemu tako bližnjem Čepovanu. O njej bomo še pisali. Prepričana sem, da ne samo mi. Knjiga je pri sosedih že doživela lep uspeh, zdaj prihaja še k nam. Volkuljin sin bo našel svoje bralce, o tem ne dvomim.
Čeprav smo v prazničnem času, je žalost lahko vedno prisotna. Verjamem, da se je marsikomu v teh dneh, polnih lučk, smeha in kuhanega vina, zgodilo nekaj podobnega. A če želim zaključiti nekoliko bolj svetlo, se bom skušala opreti na misel filozofa Spinoze. Njegova ideja je preprosta in hkrati mogočna: vse, kar obstaja, je del ene same celote. Nič se zares ne uniči, samo spremeni obliko. In prav zato nihče od nas nikoli zares ne izgine. Tako verjamem, da bo energija tete Elze ostala tu. Med nami. Tako kot ostaja vsa energija ljudi, ki so se nas dotaknili, nas oblikovali in nas imeli radi.
Dragi bralci, življenje nas iz dneva v dan preseneča. Nekatere stvari se začnejo, druge končajo. Tudi v povsem praktičnem, poslovnem svetu ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom. In prav zato si želim, da ostanemo čim bolj ustvarjalni, odprti in polni volje do življenja, tudi takrat, ko kaj ali koga izgubimo.
