Več kot milijon sledilcev na družbenih omrežjih, na milijone ogledov na YouTubu, na tisoče in tisoče oboževalcev po vsem svetu, ki razprodajajo tudi stadione – Senidah je v nekaj letih postala najbolj globalno prepoznavna slovenska glasbenica, pa tudi ena izmed največjih zvezd in glasbenih ikon Balkana.
Poleg glasbe pa so prava poslastica za njene poslušalce in oboževalce tudi njen edinstven glas in odrska karizma, pa tudi modni podvigi, vizualna identiteta in umetniška vizija. Vse to jo je popeljalo na neverjetno glasbeno popotovanje, ki se je kulminiralo tudi z nedavnim koncertom na razprodanem beograjskem stadionu Tašmajdan. Ni pa osvojila samo ljudi nekdanje skupne države in širšo Evropo, leta 2022 se je odpravila tudi na razprodano turnejo po Združenih državah, nato še v Kanado.
Zdaj je prišla v največjo slovensko dvorano – Areno Stožice, kjer je pripravila pravi šov, na odru pa so se ji pridružili tudi posebni gosti. V dveh urah in pol spektakla se je vrnila tudi na svoj začetek in zapela uspešnice skupine Muff, ob velikem hitu Naj sije v očeh pa se je utrnila tudi kakšna solza ganjenosti. S Senidah smo se pogovarjali pred koncertom.
Lahko bi rekli, da ste prišli domov. Kako je biti spet na domačem terenu?
Komaj čakam, res. Nekaj časa smo se pripravljali in vsakič, ko smo bili na kakšni vaji s plesalci in z bendom, sem že rekla: joj, ali je lahko to že danes oziroma ali je lahko to že jutri?
Kaj ste pripravili?
Zelo velik šov. Zdi se mi, da je celo največji oder na Balkanu. Ogromno luči, ogromno plesalcev, ogromno dobrih, dobrih glasbenikov. Pač res dober šov, odličen šov.
Imate tudi zanimive goste – Vlada Kreslina, Magnifica in Cobyja.
Po navadi pokličem ljudi, s katerimi sem že sodelovala v preteklosti in gledala sem tudi na to, da sem v Sloveniji, da sem v Ljubljani doma, da mogoče tudi koga pokličem iz Ljubljane. In ker nas tudi mogoče čaka neko sodelovanje. Tako da, malo gledam, kdo mi v bistvu paše v ta šov in se mi zdi, da sem izbrala odlične goste.
Zadnjih nekaj let nizate dosežke, eden takih je bil razprodan stadion Tašmajdan v Beogradu. Kaj bi rekla mlada Senidah, ko je začenjala glasbeno kariero, na to, kar ste in kjer ste danes?
To je to, kar si je mala Senidah od nekdaj želela. Jaz sem sanjala o tem. Vedela sem, da se bo enkrat vse to zgodilo, samo jaz moram biti ta, ki mora potiskati naprej. Samo odpreti se moram, samo sprostiti se moram in moram začeti delati to, kar pač zdaj delam. Tako da bravo, tamala, uspelo ti je!
So bile Stožice tudi kdaj koncept, so bile cilj? Še pred desetimi leti se je redko kateri slovenski glasbenik sploh lotil Stožic.
Takrat z Muff nismo ravno razmišljali o Stožicah. Tokrat pa – Muff v Stožicah, odlično. Res ogromen dosežek. Mislim, Tašmajdan, razprodan šov v Beogradu – to je vau. Že takoj po tem nastopu, po tem koncertu, ko sem stopila z odra, sem rekla: arena, gremo v areno. Sem mislila, da bi mogoče šli najprej v Beogradu, Zagreb, Ljubljano. Potem sem rekla: nič, dajmo začeti z Ljubljano. Tako da bomo videli, potem za naprej še kakšne druge arene.
Letos ste izdali novi album in tudi turneja se imenuje po tem albumu – Sen i dah. Kako se je obnesel, kako je bil sprejet?
Zelo dobro. Mislim, številke ne lažejo, tako da sem zelo zadovoljna. Ljudje poznajo pesmi – ko pridemo na koncerte, so ljudje glasnejši od mene. Res sem zelo zadovoljna.
Navdušena sem nad besedno igro, ampak kaj vam krati sen in kaj zaustavlja dah te dni?
Ja kaj … vse te koreografije, ki jih imam (smeh). Vse, kar imamo tu v Stožicah je ‘sen i dah’, se pravi – in sanje in dah. In ko bom videla ljudi pod odrom in vse te ljudi za odrom – vau, vau, vse vau.
Mednarodna kariera se sliši zelo glamurozna. Razprodajate, potujete, nastopate po svetu, bili ste v ZDA. Česa pa se ljudje ne zavedajo – kaj prinese taka kariera in tako glamurozno življenje?
Pot in malo spanja. Lahko nastopaš, potem pa greš že ob šestih zjutraj na letalo. Se pravi, spanja ni in tukaj je problem. Človek res potrebuje spanec. Zna biti naporno, ampak je lep posel. Ampak ne morem temu reči posel, je pač to, za kar sem bila poklicana. Tako da samo širim to, kar imam, med ljudmi.
Omenili sva že Tašmajdan, ampak je mogoče še kakšen trenutek v vaši karieri, ki ga ne boste nikoli pozabili? Ki je, kot pravijo, nekaj kar bo treba razlagati še vnukom?
Mogoče ga bodo imeli drugi, ki so prišli na oder. Recimo ena punca v Nišu, ko smo nastopali na enem festivalu in je prišla na oder. Tresla se je, sem jo objela, je jokala. Peli sva, skoraj celo pesem sva odpeli skupaj. Potem sva se ulegli, gledali zvezde in peli, ljudje pa so bučno ploskali. To je bil zelo lep moment. Po tem po moje še en dan nisem prišla k sebi. Še zdaj, ko se spomnim, mi gre kar malo na jok. Oni si bodo kaj takega res zapomnili, jaz pa tudi – samo da vidim, da ljudje res doživljajo glasbo in emocije.
