Dovolj razlogov, da smo se z mladim glasbenikom pogovarjali tako o novi skladbi kot tudi na splošno o glasbi, pa še o talentih.

Kako je izkušnja v šovu Slovenija ima talent oblikovala vašo glasbeno pot?

Izkušnja v oddaji Slovenija ima talent mi je vsekakor zelo pomagala pri moji nadaljnji poti. Videl sem, kako se snemajo oddaje na najvišji ravni, začutil sem, kako se je treba spopasti s tremo, ko nastopaš pred praktično celo Slovenijo. Po drugi strani pa je bila to res, res, res velika izkušnja za naprej, ki verjamem, da mi pride prav na vsakem koraku in na vsakem nastopu. Pozna se tudi to, da sem nekoč tam nastopal.

Kateri trenutek iz časa talentov se vam še danes zdi, kot da je bilo to včeraj?

Najbolj se spominjam razglasitve. Tistih trenutkov, ko stojiš na odru in čakaš, ali boš slišal svoje ime ali ne. Boš šel v naslednji krog ali ne. Ti bo uspel tisti veliki preboj v finale ali ne. Skratka, ta razglasitev je bila tista, ki se je takrat zdela neskončno dolga. Danes pa se je spominjam, kot da bi bila praktično včeraj.

Če pogledate za nazaj, bi danes kaj spremenili, kar se tiče nastopa na talent šovu?

Ko pogledaš neko stvar za nazaj, verjetno vedno vidiš možnosti za izboljšave in podobno. Ampak po drugi strani si rad rečem tudi na drugih nivojih v življenju, ne samo kariernih, da če karkoli ne bi bilo točno tako, kot je bilo, verjetno moje življenje danes ne bi bilo na tej točki, kjer je. Ne bi poznal vseh teh ljudi, ne bi bilo vse tako, kariera ne bi bila na tej stopnji. Skratka, vse bi bilo tako drugače, da nisem prepričan, če bi si želel karkoli spreminjati. Tako da bom ostal pri tem, da ne – ne bi spreminjal ničesar.

Mimogrede, imate še kakšen talent, za katerega ne vemo?

Lahko rečem, da imam še kar nekaj talentov. Sicer se mi to zdi zdaj kot neka samohvala, vendar če se me že kaj vpraša – imam jih. Bil sem večkratni državni prvak v dirkanju v cestnohitrostnem motociklizmu, v dirkanju z minimotom v otroški kategoriji. Bil sem tudi prvi in edini državni prvak v spletnem kartingu, torej doma na volanu in pedalkah, da imaš tisti občutek, kot da si na dirkališču. Po drugi strani sem učitelj smučanja, skiper in šovmen na odru. V teh smereh nekako vidim, da imam določen talent, ki ga zelo rad razvijam. Pa bi se verjetno našlo še kaj.

Vaši zgodnji nastopi so bili izjemno sproščeni in naravni. Kako ste to prezenco preoblikovali v bolj zrelo, premišljeno odrsko identiteto?

Oder si danes vedno predstavljam kot svojo osebno cono. In biti na njem točno to, kar v resnici si. Verjamem, da te lahko ljudje začutijo in da prepoznajo v tebi naravno energijo, ne pa nekaj zaigranega. Prepričan sem, da lahko na dolgi rok pluješ po tem glasbenem svetu samo s pristnostjo in svojo naravno držo. Svoj razvoj bi težko sam ocenjeval, saj se mi zdi, da odrsko držo in ustvarjalnost na tem nivoju ocenjujejo predvsem gledalci in poslušalci na naših nastopih. Verjamem pa, da se je marsikaj spremenilo. S prvimi resnimi nastopi sem začel že pri 14 letih, ko smo s tremi prijatelji ustanovili ansambel. Do danes, ko sem že praktično 14 let na odrih, vsekakor dobiš večjo samozavest, bolj pokončno držo, boljše nagovarjanje ljudi, več sproščenosti. Razlika se vidi tudi v govorih med pesmimi, v komunikaciji s publiko in v tem, kako se z njo povežeš. Na začetku si bolj zategnjen, danes pa si veliko bolj samozavesten in sproščen.

Kako ocenjujete svoj ustvarjalni razvoj od prvih javnih nastopov do skladbe Šminka?

Zagotovo je danes vse bolj zrelo. Tudi sam sem zelo samokritičen. Slike vedno znova gledam in se kritiziram – kako stojim, kako sem videti, kakšna je poza, kakšna je mimika. V studiu smo pogosto dolgo, dolgo, dolgo, dokler nisem tudi sam zadovoljen. Samokritičnost se mi zdi v glasbi in umetnosti zelo pomembna, saj brez nje ni pravega razvoja. Če nisi samokritičen, obstaneš na eni točki in se premikaš zgolj vodoravno, ne pa navzgor.

Samokritični, kot omenjate, ste še vedno?

Da, zelo. In mislim, da je to nujno, če želiš delovati v glasbi. Samokritičnost me žene naprej, me žene k izboljšavam in k temu, da vedno želim biti boljši kot včeraj.

Kaj je bil vaš glavni motiv, da ste v videospot povabili Martina Strela – osebnost, ki simbolizira vztrajnost, pogum in izjemno življenjsko zgodbo?

Martin Strel se je v zgodbi pojavil čisto po naključju. Ko smo zbirali ideje za videospot, se mi je večkrat pojavljal na družbenih omrežjih z raznimi zgodbami iz svojega življenja. Zdel se mi je zanimiva osebnost in sem si rekel, da bi ga lahko vključili v to zgodbo. Rad imam drugačne, malo odbite videospote in prav iz te ideje je prišla njegova vloga. Na koncu smo besedilo še nekoliko prilagodili, da je bilo bolj osebno pisano njemu na kožo, in mislim, da se je to zelo lepo povezalo s celotno zgodbo.

Snemanje videospota Šminka je bilo dinamično in zelo razgibano. Kakor sem slišal pa je bilo tudi dosti dobre volje in smeha, za katerega je poskrbel prav Martin Strel?!

Res je, na snemanju je bilo ogromno smeha in dobre volje. Mislim, da z Martinom nikoli ni premalo časa. Ima neverjetno veliko zgodb iz svojega življenja in jih rad pripoveduje. Mi smo ga z veseljem poslušali in se ob tem smejali. Snemali smo cel dan, od zgodnjega jutra do poznega večera, in moram priznati, da smo se morali vmes tudi malo ustaviti, da smo sploh kaj posneli, ne samo debatirali in se zabavali. A ravno takšna energija je tista, ki jo obožujem na snemanjih. Pozitivnost, sproščenost in dobra volja se namreč tudi na končnem izdelku zelo lepo vidijo.

Promo foto / arhiv izvajalca

Ostaniva še pri Šminki ... Ko govorite o naravni lepoti – kako vi gledate na to in kako težko ali pa lahko jo je bilo prenesti v glasbeni jezik?

Besedna zveza »naravna lepota« ima pogosto neko obsojajočo konotacijo, saj se marsikdo hitro počuti napadenega. A pri tej pesmi to zagotovo ni bil namen. Ko sem slišal osnovno idejo, da ne rabiš šminke, da si lepa, da ne rabiš petk in vsega drugega, sem se v to res hitro vživel. S starostjo spoznaš, da je človek na neki način lep že sam po sebi – lep v širšem pomenu besede. Šminka, pudri in vse ostalo niso tisto odločilno. Lepota je veliko več kot to. Mislim, da nam je uspelo to sporočilo zelo lepo zapakirati in ga prenesti v glasbeni jezik na naraven in iskren način.

Pred časom ste bili velik oboževalec Dejana Vunjaka. Se je ta krog kaj razširil pri vas?

Že od malih nog sem oboževal Brendija. To je nekdo, ki mi ga je oče položil v zibelko in mi ga predstavljal vedno znova in znova. Moj oče je igral harmoniko in izvajal hite, kot so Povem ti Marina, Mandarina in podobne. Ta glasba mi je prirasla k srcu in je danes praktično del mojega DNK-ja. Pozneje je Dejan Vunjak to poslanstvo nadaljeval in nekako sem logično za vzornika vzel tudi njega. Seveda pa se je krog vplivov razširil. Ko prideš globlje v glasbo, začneš raziskovati, odkrivati nove izvajalce, nove artiste, nove glasbenike. Velik vpliv so name imeli tudi Modrijani, ki so me še bolj popeljali v ta svet, Domen Kumer in številni drugi. Veliko je imen, ki me navdihujejo in po katerih se tudi kdaj vsaj delno zgledujem.

Če se ne motim, je vaš brat Teo član skupine Dunking Devils. Sta kdaj razmišljala, da bi naredila skupen nastop in bi prepletla vajine talente?

Res je, moj brat je že dolga leta član skupine Dunking Devils in nastopa praktično po vsem svetu. Bil je tudi v nekaj mojih videospotih, sicer v stranski vlogi. Vsekakor pa razmišljam o tem, da bi nekoč združila najina svetova. Na eni strani glasba, na drugi akrobatika – oba pa šov. In če je šov, je to šovbiznis. Mislim, da bi se to dalo zelo lepo povezati, a za takšne podvige je potreben pravi trenutek in dober razlog. Morda ob kakšni obletnici ali posebnem projektu.

Kaj pa v narodnozabavnih smereh – ste še aktivni?

Na naših nastopih imamo nekaj komadov povsem narodnozabavnega karakterja in jih tudi tako izvajamo. Moje korenine ostajajo v tej glasbi, narodna bo vedno del mene. Res pa je, da trenutno izdajam bolj zabavne pesmi in ne tipično narodnozabavnih. Ampak nikoli ne reci nikoli – z veseljem bi se nekoč lotili tudi ene res zanimive narodnozabavne pesmi.

Kam vse pa želite, da vas vodijo poti v letu 2026?

Glede na to, da je 26 moja številka in da je že od dirkaških časov moja srečna številka, se od leta 2026 veliko nadejam. Vedno si želim uspehov, a si ne postavljam preveč strogih ciljev, saj se ne želim omejevati ali razočarati. Želim si, da bo leto 2026 čim bolj produktivno, s čim več nastopi, čim več publiko, ki bo z nami pela, plesala in uživala. Kam nas bo peljalo, bomo pa še videli.