Igralec Jure Rajšp je ljubiteljem gledališča znan predvsem po vlogah v MGL (nazadnje je nastopil v predstavi Tukaj v temnem gozdu), navdušil pa je tudi v avtorski predstavi kolektiva Reaktor Krik::grafije. Obožujejo ga tudi kamere. Zaigral je v številnih kratkih filmih, reklamah in v serijah Dualizem, Kartoteka ter Skrito v raju. Trenutno pa ga v kinematografih gledamo v filmu Belo se pere na devetdeset v vlogi Urbana, enega do fantov glavne protagonistke Bronje.
Ste pri upodobitvi lika čutili večjo odgovornost, ker gre le za živečo osebo?
Seveda. Lik je bil sicer v knjigi in v scenariju zelo dobro opisan, nekaj pa mi je o njem povedala tudi Bronja. Iz tega sem poskušal skozi svoje razumevanje situacij, ki so se zgodile, pripeljati Urbana v življenje. Pozneje sem ga tudi srečal. Po premieri na Liffu je prišel do mene in se mi predstavil. Najprej sem zmrznil, potem ko je pohvalil moje delo, pa sem si oddahnil. Boljše mi je bilo, da ga nisem prej spoznal, da sem imel svojo sliko. V nasprotnem primeru bi čutil večji pritisk. Vesel sem bil, da sva se srečala, je pa danes čisto drugačen, kot je bil takrat. Včasih je imel takšno frizuro, kot jo imam v filmu, le da je imel on več las. Da bi se ji čim bolj približali, sem si dva meseca pred snemanjem začel puščati rasti lase. Potem pa sem vsak dan snemanja na stolu preživel 45 minut, da so mi jih navili. Včasih sem si frizuro pustil tudi čez dan, saj sem se skušal navaditi nanjo.
Vas zaradi drugačne frizure ljudje manj prepoznavajo na ulici?
Verjetno. Glede na število gledalcev, ni veliko pozdravljanja. Pogosto me kdo samo gleda, potem pa vidiš, kako v glavi poveže: »Aha – film!«
V filmu ste tudi plezali, saj je to počel tudi Urban. Ste to znali že od prej ali ste se morali naučiti?
Plezal sem kot otrok v šoli, za potrebe filma pa sem se naučil prijemov, kako se zaveže in kako se varuje. Plezal sem v BIT centru in na Šancah. Super mi je bilo. Sem dobil občutek, da bi se lahko več ukvarjal s tem. Super je, ker dela celo telo. Plezanje v zaprtem prostoru mi je veliko lažje, poleg tega imaš drugačen občutek varnosti. Zunanje plezanje pa je bolj zabavno, daje tudi poseben adrenalinski občutek, s katerim sem se nazadnje srečal, ko sem bil mlajši, ko smo delali neumnosti.
Ste se morali tudi za kakšno drugo vlogo naučiti kaj novega?
Za kratki film Zvon v režiji Tima Luznarja, ki govori o srednjeveški legendi o potopljenem zvonu Blejskega jezera, sem se moral naučiti jahati. Na konju sem imel tudi konkretni monolog. Bilo je zelo zabavno, me je pa naslednji dan vse bolelo. Konj je zelo močna sila, ki si je ne moreš predstavljati, dokler nisi na njem.
Nastopate tudi v videospotu skupine Šank Rock za pesem Nisi kriva ti, ravno ste zaključili snemanjemserije Plemstvo po scenariju Ize Strehar in v režiji Žige Virca, ste tudi del celovečernega filma Vse po planu Aljaža Tepine, konec januarja v MGL z Nino Ramšak začenjate študij za uprizoritev Buržoazija, aprila začenjate z novim filmom ... Kaj menite, je vaš ključ za uspeh?
Ne vem. Vsake zadeve se lotevam zelo profesionalno, iskreno in predano. A saj se je tudi drugi. Mislim, da sem imel samo srečo, da sem dobil te priložnosti, za katere sem zelo hvaležen. Naj bo tisti ključ še naprej tam in mi še naprej odpira vrata do takšnih lepih stvari.
Kdaj pa ste prvič stali na odru oziroma pred kamero?
Prvič sem stal na odru, in sicer v osnovni šoli. Bil sem popotnik v Ezopovi basni Sonce in veter. Takrat sem imel kakšnih 12 let.
Kdaj pa ste pomislil, da bi to počeli poklicno?
Ravno v tistih letih. Takrat sem že tudi bral pesmi na šolskih proslavah. Dokončno pa sem se odločil pri 15 letih, ko mi je zdaj žal že pokojna profesorica za slovenščino in likovno vzgojo Sandi Zalar, dejala, da moram to početi v življenju. Najprej sem šel v amatersko društvo v Podpeč, nato v Kulturno društvo Janez Jalen, potem pa na AGRFT.
Kaj pa radi počnete v prostem času?
Kadar imam možnost, rad igram namizni tenis. Zadnje čase sta mi postala zelo všeč tudi bowling in biljard. Zelo rad se tudi družim z ljudmi, za katere nimam časa, kadar veliko delam.
Po čem si boste zapomnili letošnje leto?
Po velikem uspehu filma Belo se pere na devetdeset in po ljudeh, ki jih imam rad.
Za kaj pa boste Božičku in dedku Mrazu pisali za prihodnje leto?
Da bi lahko sodeloval v čim boljših projektih, ki bi mi bili v izziv, da bi veliko delal, da bi vsi ljudje, ki jih imam rad, ostali zdravi, da bi jaz ostal zdrav, in da bi se me izognila nesreča tako na delovnem kot na osebnem področju.
