Za Žanom Serčičem je še eno zelo uspešno leto, v katerem je praznoval 30. rojstni dan in 15. obletnico delovanja. Glasbenik pa se že pripravlja za naslednji večji korak v svoji karieri: koncertni spektakel, ki ga bo za valentinovo pripravil v Odiseji BTC. Ob vseh največjih hitih bo predstavil tudi glasbo s četrtega studijskega albuma Na ulicah srca, ki ga je napovedal z novim singlom in videom Vse bilo je prav.

Rok Deželak

Pesem Vse bilo je prav govori o zavedanju in hvaležnosti, da se vse stvari v življenju zgodijo z razlogom. Kdaj ste to spoznali zasebno?
To sem spoznal skozi najtežje trenutke v življenju. Prevare, laži, metanje polen pod noge, nekaj, česar človek v času, ko se mu to dogaja, preprosto ne razume in se mu zamajejo tla pod nogami. Ko sem začel na te izkušnje gledati manj osebno, z zavedanjem, da vsak človek deluje iz nekih svojih ran in frustracij – nekateri tudi iz hudobije, ampak večina ne –, sem se pomiril s tem, da sem očitno to potreboval. Zdaj, ko se ozrem nazaj, se s tem stoodstotno strinjam. Ne bi postal takšen človek, cenil vsega okoli sebe in svojega miru, če ne bi prehodil take poti.

Za kaj ste najbolj hvaležni, da vam je dalo preteklo leto?
Še za kanček več zavedanja, kako srečen sem in hvaležen, da lahko počnem to, kar počnem. Vsem je kdaj težko in vsak si izbere svoj »težko«. Resnici pogledati v oči je velikokrat najtežje, je pa nujno za razvoj tako človeka kot umetnika. To mislim, da se bo tudi slišalo na mojem naslednjem albumu, in hkrati hvaležnost za vse preživeto, vse, kar me čaka, in za vsak dani trenutek.

Si boste po napornem koncertnem decembru vzeli čas za oddih? 
Da. Ne vem še, kam bom šel, verjetno pa ne preveč daleč, ker se mi iskreno ne da! Pogrešal sem rutino, treninge, prijatelje, družino, domačo savno in dobro knjigo. Mislim, da po takem decembru in vseh turnejah letos to bolj potrebujem kot dolg letalski let.

Rok Deželak

Vaš naslednji koncertni spektakel, na katerem boste postregli tudi s kopico nove glasbe, bo za valentinovo v ljubljanski Odiseji BTC, kjer bomo lahko prvič v živo slišali tudi skladbe s prihajajočega albuma Na ulicah srca. Pripravljate kaj posebnega?
Celotna izkušnja Odiseje, tako kot tudi ta album, je nekaj posebnega in točno to si želim pričarati svoji publiki ob tem mejniku. Odiseja ni samo navadno koncertno prizorišče, je izkušnja avdiovizualne ravni, kot je drugje v Sloveniji ni. Želim si, da bi šli ljudje po dveh urah iz dvorane z mislijo, da so me spoznali še bolj in gledali moj film, v katerem so tudi sami akterji. Poleg vseh starih uspešnic bodo prvič zazvenele tudi nove pesmi, za katere se veselim, da bodo življenje dobile ravno 14. februarja.

Za praznik zaljubljencev skoraj vedno delate. Kako in kdaj ga proslavite zasebno? Ali to naredite na kakšen drug dan – na primer na gregorjevo?
Po navadi v zasebnem življenju ne praznujem pretirano valentinovega, mogoče z dobro večerjo oziroma zmenkom. Praznovanje je bolj usmerjeno k čaranju lepega koncerta za moje oboževalce – ne delam pa pretiranih razlik med tem koncertom in ostalimi. Pri nas je ljubezni za vse leto in valentinovo na vsakem koncertu. 

Koliko pomembno vam je ljubiti in biti ljubljen?
Zelo globoko vprašanje, na katerega bom verjetno do konca življenja iskal odgovor. Biti ljubljen je v mojem primeru zelo zapletena zadeva. Mlad sem postal prepoznaven in priljubljen in že večkrat se je izkazalo, da se ljudje zaljubijo v Žana Serčiča in ne v Žana osebno. Mislim, da mora vsak najprej ljubezen poiskati v sebi in do sebe. Jaz osebno sem s tem dolgo imel težave – imeti rad sebe brez vseh dosežkov, uspehov in prekomernega truda, ki bi dokazali, da sem dovolj. Če temu dodamo še zavedanje, da mi neznanci dnevno govorijo, kako me imajo radi, me ljubijo, obožujejo, jaz pa vem, da govorijo o Žanu Serčiču – ideji na odru, je to lahko včasih malo ... Hmm, vprašljivo. Zato sem se nekako odcepil od te ideje biti ljubljen, hkrati s tem odvzameš moč negativnim komentarjem, od pozitivnih pa se ne napihneš. Bolj gre za zavedanje in odgovornost, da ljudje v meni obožujejo ta del, ki piše pesmi, čuti in iskreno govori o svojih bolečin in lepih delih srca. To je na neki način ljubezen v esenci sami. Ljudje, ki so mi blizu in poznajo vse moje barve srca, pa so toliko bolj pomembni, ker me ohranjajo trdno na tleh in z zavedanjem, da tudi, če ne napišem več ene pesmi, sem ljubljen.

Koliko vam je prepoznavnost v breme? Si kdaj želite, da bi bili anonimni?
Ko se je vse skupaj začelo, sem se iskreno želel za dve leti skriti v jamo, da bi me ljudje pozabili. Nekdo bi si mislil: 'Glej tega nehvaležneža, jaz bi dal vse za to, on pa tako ...' In s tem pride tudi krivda ... Z vsem tem sem se srečal zelo mlad in se v zadnjih 15 letih s tem sprijaznil. To je cena tega, da lahko počnem zame najlepši poklic na svetu. Vsekakor pa nisem tega začel zaradi tega, da bi postal slaven – kvečjemu obratno. Zmeraj sem bil introvertiran in bolj mi ustrezajo mirni večeri kot glasne žurke, kjer sem v središču pozornosti. Pustimo oder, tam je soba moja. (smeh) Zdaj, ko me ljudje srečajo in pristopijo do mene, si jih želim spoznati, z njimi govoriti – ko je to mogoče in ni evforija prevelika –, saj me zanima, kakšnega človeka je moja glasba našla. S tem tudi spoznavam stvari o sebi.

Kako je videti vaš popolnoma prost dan?
Tudi jaz ga že dolgo nisem videl, tako da če ga srečate, mi povejte, kako je videti ... (smeh) Šalo na stran, res jih je malo, ko so, pa jih rad preživim v družbi prijateljev ali samo z dobro knjigo. Po navadi me potegne v domači studio, kjer se izlijejo melodije, ki že nekaj časa ležijo tam, pa zaradi hitrega tempa nimajo časa, da bi prišle na prostost.

Je telefon tudi v prostih dneh vaš pogosti spremljevalec?
Na žalost je. Odložim ga samo v družbi družine, med treningom ali takrat, ko snemam v studiu. To je pravzaprav edinkrat, ko pozabim na čas in obveznosti, ker dam celega sebe in vso svojo pozornost v ustvarjanje. Moja ekipa sicer ni vedno vesela, je pa že navajena.

Katja Grobelnik

Kdaj ste nazadnje naredili nekaj povsem nenačrtovanega – in kaj?
V bistvu sem človek rutin in načrtovanja, zato mi zdaj edina stvar pade na pamet, da sem na enega izmed koncertov glasbenega kolega v Celje peljal svojo mamo in jo presenetil, ker sem ji glede koncerta povedal štiri ure pred odhodom.

Ste kdaj razmišljali, da bi glasbo zamenjali z drugo umetnostjo? Če bi jo, za katero bi jo?
V srednji šoli sem imel neke »popadke« risanja, vendar me ni tako potegnilo, kot me je glasba. Po naravi sem kreativen človek in mislim, da bi prej ali slej našel neki način izražanja skozi umetnost.

Bi na splošno kaj drugače naredili v življenju, če bi bilo to mogoče?
Ne bi, ker je bilo vse prav. Tudi ko ni bilo, sem se pa naučil in šel naprej modrejši ter bogatejši za nove izkušnje.

Kakšna si želite, da bi bila vaša trideseta leta?
Še bolj usmerjena v moj življenjski cilj in poslanstvo, z mirom v duši in odločitvami, ki me bodo pripeljale tja, kamor mi je pot začrtana. Lagal bi, če bi rekel, da si ne želim veliko uspešnic ali veliko koncertov, vendar pa moj karierni uspeh ni moje glavno poslanstvo, temveč je to, kaj ljudem s svojo glasbo dam, pričaram ali jim pomagam, da začutijo. Tega si želim v tridesetih še več.