Simona Rosca smo leta 2011 spoznali kot polfinalista oddaje Slovenija ima talent, nekaj glasbenih asov pa ima v rokavu tudi za to leto. Ob tem je tudi izvrsten novinar. Je voditelj in urednik oddaje Svet24 TV, ki vsako uro na radiih oziroma televizijah Veseljak in Aktual poroča o vsem pomembnem.

Ste voditelj novic Svet24TV. Koliko vpliva imate na izbiro novic, ki gredo v eter?
Ker sem tudi urednik, je vpliv na uredniško politiko precejšen. Predvsem pa rad o načinu poročanja in novicah razpravljam s sodelavci. Potrebna je namreč precejšnja mera pozornosti, katera novica je zares pomembna, zakaj in kaj prinaša ljudem. Pogosto so novice zavite v celofan dobrega PR-ja, zato jih je treba izločiti ali pa dodatno raziskati in razkriti tisto, kar je za ljudi zares bistveno – tudi ozadje. 

Kaj vas najbolj boli oziroma bi si želeli najprej spremeniti?
Tega je precej. V novinarstvu predvsem primanjkuje kritičnega razmišljanja. Sogovornikov se ne postavlja pred dejstva in se jim pri tem prepogosto pusti manipulirati, kar rezultira v obdobju, ko je dovoljeno reči skoraj vse. Po drugi strani pa so tu posamezniki, ki so hitro užaljeni zaradi vsake malenkosti. Sami pričakujejo, da jih bo okolica spoštovala, obratno pa se jim to ne zdi logično. Oba pola sta zelo egocentrična, takšna pa je tudi družba kot celota. Preveč je individualizma – vsak misli predvsem nase. Ob tem pozabljamo, da lahko napredujemo le kot družba in da lahko nekaj dosežemo samo s skupnimi močmi.

Kako se počutite, ko vas neznanci prepoznajo na ulici ali v trgovini?
Zdi se mi, da je meni bolj nerodno kot njim, ko me ogovorijo. Ne vem, ali se zares kdaj navadiš, da te nekdo opazuje, ker si mu znan in mogoče ne ve točno, kam bi te dal. Je pa seveda vseeno lep občutek, ko mi ljudje povedo, da so me slišali ali videli. Tudi kritiko rad slišim. Nihče ni popoln in tudi mi na televiziji smo samo ljudje. 

Sašo Švigelj

Ste imeli v zvezi s tem kakšen zabaven pripetljaj?
Enkrat sem v pekarni dobil zastonj burek. (smeh) Gospod me je najprej vprašal, ali se lahko rokujeva, mi povedal, da redno gleda oddaje, in nato ni želel plačila. Nisem se pritoževal. (smeh) 

Prvič smo vas sicer na malih ekranih spoznali kot polfinalista oddaje Slovenija ima talent leta 2011, kjer ste s svojim petjem navdušili tako žirijo kot gledalce. Vam je oddaja dala tisto, po kar ste prišli?
Oddaja mi je dala izkušnjo, sem pa pričakoval takrat vse kaj drugega. A se je pokazala realna slika slovenske glasbene scene. V naši državi je veliko dobrih glasbenikov, a ni nekega podpornega stebra, ki bi mladim glasbenikom pomagal na tej poti. Prepuščeni so samim sebi. Slišal sem veliko dobre, moderne glasbe, ki pa nikoli ne pride na radijske postaje. Veliko mladih zato po nekaj neuspelih poskusih obupa. V slovenskem prostoru velja mantra, da Slovenci nimamo dobre glasbe, kar ne drži. Le vrtijo se ves čas isti izvajalci. To se je zelo lepo videlo ob praznovanjih letošnjega novega leta. Po največjih odrih v mestih po Sloveniji so večinoma peli izvajalci, ki so na sceni že 20 let ali več, ali pa glasbeniki iz tujine. Pogrešal sem mlade glasbenike. Ampak seveda tu pridemo do tega, da če se jim že v osnovi ne da priložnosti, potem s svojim delom niti ne morejo doseči publike. Zdi se, kot da smo našli prostor za neko svojevrstno zvrst glasbe, za neko mainstream moderno glasbo, kot jo pozna tujina, pa pri nas ni prostora. Zakaj? Odgovor ni tako enoznačen in ozadje je zelo kompleksno, primerno za kakšno poglobljeno raziskovalno oddajo. Kot pri vsaki stvari, je tudi pri glasbi tako, da je treba ljudi vzgajati z občutkom za tisto, kar je domače, naše. In če jim tega že od mladih nog ne ponudiš oziroma ne dovoliš, da pride do njihovih ušes, potem se mladi pač zatečejo k tistemu, kar je na voljo. In to je tuja glasba. S tem pa se samo suši domač bazen glasbe, kar na dolgi rok vsekakor ni dobro.  

Kmalu po oddaji Slovenija ima talent ste izdali prvi singel Eno šanso mi dej, pozneje še skladbo Signal in pesem Ivana v sodelovanju s Sound Syndicate, leta 2022 pa Naj gori, ki ste jo napisali sami. Zakaj med skladbami mine toliko časa?
Glasbo sem vedno jemal kot način sproščanja, hobi. Ves čas sem nekaj delal, posnel sem kar nekaj pesmi, a se nisem lotil snemanja videospota in potem izdaje pesmi. Tukaj bi potreboval malo pomoči, da bi se stvari premaknile. Ujet v neprestan natrpan urnik prej odgovornega urednika časopisa in spletne strani, zdaj TV in radijskih novic, je težko najti čas za projekte, ki terjajo veliko časa. Ampak se premika …  

Torej ustvarjate nekaj novega?
Ustvarjam novo, dokončujem staro. Dvaindvajsetega januarja bo izšla pesem Povzdigni glas, ki je bila posneta že pred tremi leti in je odgovor na trenutno stanje družbe, lahko pa se razume tudi kot osvoboditev posameznika iz nekih okovov, nečesa, kar nas tišči k tlom. Posneli smo tudi videospot, ob katerem sem spet dojel, kako pomembna sta zame glasba in ustvarjanje, kako izpopolnjujoč je ta proces zame. Me je pa na snemanju zeblo, kar je bilo manj izpopolnjujoče. (smeh) Pred kratkim sem posnel še eno pesem, ki bo, če bo šlo vse po načrtu, izšla pred poletjem.  

Sašo Švigelj

Življenje vam lepša tudi pes. Kako je prišel k vam?
Thor poskrbi, da po napornem delovniku pozabim na službo. Ljudje potrebujemo nekaj, s čimer presekamo misli na dnevne obveznosti, in če je to še na svežem zraku, kar sprehod s psom vsekakor je, je še toliko bolje. Zgodba je takšna, da sem si psa želel že od nekdaj. Imela ga je moja stara mama, mi pa smo v času mojega odraščanja živeli v bloku, kjer je bilo takrat še redko, da so ljudje imeli pse v stanovanjih, zato to ni bila opcija. Pred leti sem pazil psa Marsa, ki pripada mojim prijateljem, in takrat sem se znova spomnil tega občutka. Zelo mi je bilo všeč, da je ob meni neka kosmata zverina – občutek topline, naklonjenosti in tudi določene obveze. Tako sem našel Thora, ki se je skotil na kmetiji v leglu še z devetimi bratci in sestricami. In te igrivosti v štirih letih še ni pozabil.

Česa vas je naučil?
Potrpežljivosti. (smeh)

Česa pa ste vi naučili njega?
Sedi, prostor, skozi, glas, hop … priboljšek, žoga – to sta najpomembnejši besedi v njegovem življenju. (smeh)

Ima kdaj tudi selektivni sluh?
Kadar gre za hrano, sliši in razume vse. Kadar ni v igri hrane, je pa zgodba malo drugačna.

Zdaj med prazniki ste bili verjetno lahko več z njim. Vam je na splošno všeč to obdobje ali komaj čakate, da mine in se življenje vrne v stare tirnice?
Praznični čas mi je zelo všeč. Zdi se mi, da se čas malo ustavi. Drugače vsi preveč hitimo. V tem času pa si mogoče dovolimo malo manj resnosti. Tudi za novice je značilno, da v tem času več poročamo o pozitivnih zgodbah ali kakšnem bolj smešnem dogodku. Ne nazadnje se ljudje več družimo v tem času, smo manj individualni, več pomagamo drug drugemu. 

Kaj si želite, da bi vam prineslo leto 2026?
Mirnost. Brezskrbnost. Če nimamo skrbi, smo tudi svobodni.

Kaj vas najbolj sprosti po napornem tednu? 
Lenarjenje. Počasna jutra. 

Kaj bi počeli, če bi imeli prost mesec? 
Obiskal bi vse ljudi, za katere drugače ne najdem časa.