Igralka Mojca Fatur občinstvo že vrsto let navdušuje tako na odrih kot na velikih platnih, mlajši pa gotovo poznajo njen glas, saj je z njim oplemenitila številne risane junake. Trenutno v SiTi Teatru BTC skupaj z Nikom Škrlecem in Polono Vetrih navdušuje v komediji Veličastna!, ki govori o Florence Foster Jenkins, najbolj nenavadni pevki v zgodovini glasbe, ki je popolnoma brez posluha razprodala znameniti Carnegie.  

V predstavi igrate več vlog: gospodinjo, njeno najboljšo prijateljico in predsednico društva, ki si prizadeva, da bi Florence Foster Jenkins nehala javno nastopati. Koliko ustvarjalne svobode ste imeli pri njihovem oblikovanju?
Zdi se mi, da se liki vedno spontano razvijajo. Režiser te seveda usmeri, ima svojo vizijo, potem pa ti kot igralec vedno nekaj dodaš ali odvzameš. Tu sem imela največ dela z gospodinjo, saj govori v španščini in sem se morala naučiti replike. Tudi predsednica društva je bila zanimiv izziv, ker igram bistveno starejšo osebo od sebe, ampak nismo šli v neko pretirano karikaturo.

Nazadnje smo vas v SiTi Teatru BTC videli v monokomediji Nikoli ni prepozno. Kako vam je zdaj, ko imate na odru ob sebi še dva kolega? 
Že ko sem delala monokomedijo, sem rekla, da nikoli več. Mislim sicer, da bi moral vsak igralec to izkusiti, saj je zelo poseben izziv – a je tudi zelo samotno. Sam si v kombiju, sam se pripravljaš, sam greš domov. Prav rekla sem Niku, kako fino mi je zdaj. Pri monokomediji se mi je zdelo najtežje to, ker nisi vedno v najboljši koži. Kdaj si ravno po virozi ali tik pred njo, slabo spiš, otroci so bolni ... Ne glede na to moraš, sploh pri komediji, iti na polno. Ko nas je več, se energija porazdeli. Enkrat je nekdo boljši, drugič drugi.

Kako dobro ste se z Nikom in Polono poznali že pred tem projektom? 
Z Nikom sem se. Nisva se sicer veliko družila, sva se pa vedno zaklepetala, če sva se srečala na ulici ali kakšnem dogodku. S Polono sva se prej poznali bolj na »živijo«, sva se pa zdaj spoznali veliko bolje. Navdušila me je s svojo discipliniranostjo, neverjetno vitalnostjo in razgledanostjo. 

Na premieri je bil tudi vaš partner Klemen Slakonja. Kako pomembna vam je takšna podpora?
Lepo je imeti svoje ljudi ob sebi. Nisem pa med tistimi, ki bi jim bila premiera ključni trenutek za povratne informacije. Zdi se mi, da je takrat za to že malo pozno. Rajši imam, da že prej na vaje pride pogledat kdo, za katerega vem, da mi lahko da konstruktivne predloge.

Sašo Radej

Vi ste bili na Klemnovem prednovoletnem koncertu v SiTi Teatru BTC, v veliko oporo ste mu bili tudi na Evroviziji. Po čem si boste najbolj zapomnili to izkušnjo?
To je bila mešanica čustev in spominov. Nisem ravno velika oboževalka Evrovizije – Klemen me vsakič krega, zakaj to govorim – ampak sem ga seveda v celoti podprla. Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi. Fascinantno mi je bilo tudi videti ustroj take prireditve od znotraj, kako teče kot urica. 

Kako so Evrovizijo doživeli vaši otroci – hčerka Mila ter sinova Ruj in Lev?
Mili je bilo relativno vseeno, je v letih, ko ji je bilo vse skupaj bolj v smislu: 'O, moj bog, kaj sploh rineta tja?!' Fantoma pa se je zdelo zanimivo in fascinantno. Prišla sta tudi na polfinale z babico in dedijem, s Klemnovim očetom in mamo. Pripeljali so se dan prej in potem takoj odšli. Zdelo se mi je lepo, da če sva že tam, da tudi onadva to doživita. 

In kakšen je bil njun komentar? 
Nič kaj dober. (smeh) Z nama sta bila zelo zadovoljna, za ostale pa sta rekla, da nimajo pojma. (smeh)

Sinova vas tudi sicer – kot vidimo na vaših družbenih omrežjih – dostikrat nasmejita s svojimi izjavami. S čim sta vas nazadnje spravila v smeh?
Lev je v fazi, ko vsak dan trenira čarovniške trike, in se mu kar nasmejim, saj je zelo zavzet in zagret. Ruj je pa tipičen najstnik, nekam se zavleče in ga ni. Drugače ga zelo zanima šport, trenira košarko. Je pa podedoval vse Klemnove talente, samo za zdaj mu »dol visi« za njih.

Kako najraje preživljate skupni čas? 
Fantje obožujejo družabne igre, midve z Milo pa nisva ravno blazni ljubiteljici. Zelo rada igram scrabble, za kaj drugega me moraš že malo prisiliti. Skupaj radi gledamo filme, gremo v kino, na predstavo, v naravo ... klasične stvari.

Ste bolj ljubitelji zime ali že komaj čakate na toplejše obdobje? 
Jaz imam raje tople mesece, obožujem pa sneg v naravi. Vsako jutro grem čez Golovec – in mi je poezija. V mestu ga ne maram. Same komplikacije so z njim – pa ta siva plundra …

Ste tudi pisateljica. Kako to, da ste se lotili pisanja? 
Od nekdaj sem rada pisala in si izmišljevala zgodbice. To me vedno pahne v posebno stanje, napol meditativno – in mi prinaša veliko radosti. Zelo rada pišem za otroke, prav tako uživam v delu pri risankah, saj sinova potem ugibata, kateri lik sem. To se mi je vedno zdelo luštno darilo zanju.

Za odrasle ste napisali knjigo Zdrava, v kateri ste delili osebne izkušnje in modrosti o soočanju s svojo boleznijo – mielodisplastičnim sindromom. Zakaj ste se odločili za to?
Za to sem se odločila, ker je ogromno ljudi v zasebnih sporočilih na družbenih omrežjih kontaktiralo z mano za nasvet ali usmeritev in sem si vedno za vsakega skušala vzeti čas. Klemen me je ves čas spodbujal, naj napišem knjigo, meni pa se je sprva zdelo, da je to preveč osebno. A potem sem spoznala, da bi morda lahko z njo komu pomagala na njegovi poti. 

Peter Giodani

Vam ni bilo hudo še enkrat podoživljati vsega?
Najbolj naporno je bilo pisati del, kjer sem šla konkretno skozi zgodbo bolezni. Ne toliko zaradi podoživljanja, ampak zato, ker sem izkopavala stvari, ki so bile nekje zakopane. Hkrati je bil proces zelo navdihujoč – vse te uvide sem lahko uredila in postavila tudi zase. 

Kaj lahko od vas na pisateljskem področju pričakujemo v prihodnje? 
Lev me ves čas preganja, naj že kaj napišem, ker imam v osnutkih narejene še štiri pravljice in en mladinski roman. Ampak počasi, ko bo, bo.

Vas bomo spoznali še v kakšni novi vlogi ali na področju, kjer vas do zdaj še nismo? 
Za zdaj se ne obeta nič presenetljivo drugačnega, a nikoli se ne ve. Ostajam odprta za različne stvari.

Kaj pa v gledališču?
V Špasu teatru igram še v predstavi Kako se znebiti bodočega moža, ki se počasi poslavlja. Zavestno sem se odločila, da ne bom delala več kot ene premiere na sezono. Rada imam svoj mir in čas za družino ter stvari, ki me navdihujejo.

Ena od njih je tudi vrt. Kako vam uspeva?
Lani sem imela dve čudoviti gredi, ki sta super obrodili, tako da sem imela paprike, jajčevce, kumare, bučke, češnjevec, solato, buče maslenke, kodrolistnati ohrovt in jagode. Že komaj čakam na letošnjo vrtno sezono!