Nebo je vedno bolj sivo, neprijazno. Preti tramontana. Nemirna, razburkana voda, a le za nekaj ur, niti ne en dan. Tako prizanesljiv je naš Jadran. Moja zgodba je zgodba o mokrih laseh, ki se bodo kmalu posušili v neukrotljive kodre. Veter bo zaloputnil kakšno okno, dež zalil kak čevelj. Potem bo nebo spet modro, valovi bodo izzveneli, tišina bo. V vodi se bo izrisal odsev mojega obraza, jasen, a prizanesljiv, brez gub, ki so jih izrisale leta. Jadran je pravzaprav le ogromen zaliv veliko večjega Sredozemskega morja, ki piše tudi drugačne zgodbe. Sicilijanska ožina je bila usodna za številne begunce. Tokovi so neusmiljeni, pogosto prezahtevni za priložnostne mornarje, ki prevažajo iskalce sreče v negotovo prihodnost. Samo lani je razjarjeno morje pogoltnilo več kot dva tisoč beguncev. Na skrajnem vhodu tega istega morja, ki je tu v Piranu tako mirno in zanesljivo, se bijejo vojne. Libanon, Sirija in Gaza. Enaka obala, enak pesek, ista voda, ki jo tokovi tik pod gladino potiskajo od našega miru proti njihovemu nemiru. In potem globoko pod gladino nazaj, od vzhoda proti zahodu. Z nekaj domišljije lahko v kotaljenju valov slišimo krike morskih pošasti, ali pa zgolj šepet tistih, ki so omagali v morju. Morda nam otroci iz Gaze pošiljajo skrivna sporočila, željo, preživeti in živeti, v miru. Če bi tu nekje na obalo naplavilo stekleničko, bi prav lahko bila iz Gaze. Lahko bi jo pobral moj ali vaš otrok in v njej našel sporočilo, zmečkan zvitek papirja. Lahko ugibam, kaj bi pisalo na njem. »Pomagajte, rešite nas!« Samo nekaj morja je med nami, nekaj vode, vse drugo je isto. Lačni hrepenijo po hrani, bolni po zdravju, otroci po materah in očetih. Družine po domu. Vsaj štirih zidovih, za katerimi bi si lahko oddahnili. Od hrupa, pokov, eksplozij. Kjer bi bila le tišina, preprosta tišina. Peščena obala je posejana s šotori, veter se zaganja v plahte, trga domove. Begunsko taborišče, tako imenovano varno območje, je vse prej kot varno. Ljudje kričijo. Bežijo pred raketami, ognjem, v morje. V vodo, ki hladi. Njihovi kriki odmevajo pod morsko gladino, bliskovito potujejo z vodnimi tokovi. Če jih mi ne slišimo, jih slišijo kiti in delfini. Pomenljivo se dvigajo z morja, nekaj čebljajo; le kaj nam skušajo povedati s temi regljajočimi zvoki. Morda zgodbo otrok v Gazi. Če zvok pod vodo potuje s hitrostjo tisoč petsto metrov na sekundo, nas lahko njihovi kriki dosežejo v slabe pol ure. Če bi jih le lahko slišali kot kiti in delfini. Tako pa smo gluhi. Gluhi za bolečino, za jok. Tako blizu je Gaza, tako malo je morja med nami. Tu v Piranu že sije sonce, valovi so plitki, lasje so suhi. Nevihta nas je le oplazila. Srečo imamo, da smo na tem koncu Sredozemlja, naključje, da živimo v miru. Tam na drugi strani, to isto morje kipi in se zaganja v skale, kot da bi tekmovalo z bombami. Kamor seže oko, ruševine, sivi pesek, sivo obzorje. Suha žalost mrtve puščave. Brez zvoka se kremžijo obrazi žensk, v krču otrok zahteva mleko. Nemo kričanje, ko si svet zatiska ušesa. Kot da bi razjarjeni Pozejdon želel zrušiti in uničiti, zbrisati z obličja zemlje – življenje. Tako drugačne so obale istega morja, mediteranskega raja. Ko zarinete vilice v tisti ocvrti jadranski ligenj, prisluhnite; morda boste slišali glas, krik z drugega konca Sredozemlja.