In res ga ni. Leta 2026 smo in voditelj »svobodnega sveta«, ki je očitno vse manj svoboden, si želi prilastiti neko drugo državo. Zakaj? Ker jo potrebuje – zaradi varnosti in dostopa do pomembnih rudnin.
Vztraja, da bo to storil zlepa ali zgrda. Torej ali bo največji otok na svetu kupil ali pa si ga bo prisvojil z vojaško silo. Da zemlja ni na prodaj, ga ne zanima. Tudi to, da tam živijo ljudje, ki odločajo sami o svoji prihodnosti, ne. Vzame si, kar potrebuje, kar se mu zahoče. Zakaj? Ker lahko. Nihče ga ni ustavil prej, zakaj bi ga zdaj. Ko je odrekel pomoč Ukrajini, smo ga Evropejci na kolenih prosili, naj bo vendar razumem. Saj bomo za pomoč plačali, naročili bomo več orožja, kot ga ameriška podjetja lahko proizvedejo. In zdelo se je, da smo ga prepričali, ustavili kapitulacijo. Se priklanjali in znova zavezali, da bomo storili točno to, kar ZDA zahtevajo, da bo Nato močnejši. Koliko odstotkov že? Dva in pol, pet, lahko tudi več. V bistvu ni važno. Kupujemo si čas. In zdaj nas je dohitel. Nihče ga ni zares kritiziral, kaj šele ustavil, ko je ugrabil tujega voditelja. Resda sprevrženega, represivnega, nelegitimnega in še bi lahko naštevali. A Venezuela je precedens. Po katerem je vse dovoljeno in vse mogoče. Faraona ni nihče ustavil. In tako je postal tiran, ki si zdaj želi prilastiti Grenlandijo. Ne gre za to, ali je strateško pomemben otok le danska kolonija ali stremi k neodvisnosti, se tako ali tako želi osamosvojiti ... ga je sploh vredno braniti, če je z eno nogo že na svojem – temveč za princip. Zaveznice ne morejo druga drugi puliti ozemlja, druga druge ustrahovati, gospodarsko in vojaško napadati. Potem niso več zaveznice. Nismo razumeli, da tiran ni postal tiran, ampak je to že bil. Dovolili smo mu, da je ušel iz stekleničke. Je že tako, da negotovi časi na površje naplavijo točno določene voditelje. Poglejmo zgodovino. Trideseta leta prejšnjega stoletja. Politična nestabilnost, gospodarska kriza, strah. Retorično močan voditelj z nerealističnimi obljubami postane ljubljenec množic. Obljublja, da bo zavrtel kolesje časa nazaj, da bo spet vse tako, kot je bilo. Kot mora biti. Nihče ne bo poniževal ljudstva, delavcev. Hitler je postal tiran, ker so tisti, ki bi ga lahko ustavili, v ključnih trenutkih popustili. Mislili so na lastne interese, trenutne, kratkoročne koristi in z njim sodelovali. Kaj bi rekel Philip Roth, če bi še živel? Da je napisal ne svarilo, temveč prerokbo. Fašizem se v ZDA ne zgodi čez noč z vojsko na ulicah, ampak postopoma. Začne se z navidezno normalnostjo, nato pa preide v zaostreno, nestrpno retoriko, omejevanje svoboščin, utrjevanje oblasti, avtokracije. Tako je v knjigi Zarota proti Ameriki. Zgodba se dogaja v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Namesto da bi Franklin D. Roosevelt zmagal na volitvah za tretji mandat, ga premaga slavni letalec in narodni junak Charles Lindbergh. V resničnem življenju je bil res simpatizer nacistov in izolacionist, danes bi temu rekli »America first«. V Rothovi knjigi pa Lindbergh postane predsednik in podpiše »pakt o razumevanju« s Hitlerjem. S čimer zagotovi, da se ZDA ne bodo vmešale v drugo svetovno vojno. Kaj bi bilo, če bi bilo? Rothova knjiga je fikcija, vsaj delno. A nam jasno pokaže – in to je danes še kako aktualna realnost – kako lahko populistični kandidat, znano, slavno ime, bolj priljubljen od kateregakoli politika, spremeni demokracijo v tiranijo. Ni potreboval vojaškega udara – potreboval je le populistično sporočilo in prestrašeno javnost. Obljubil je, da bo državi vrnil gospodarsko in vojaško moč. Premoč. Šel bo v Venezuelo po nafto, na Grenlandijo po minerale, redke zemlje.  Februarja 2022 smo nejeverno spremljali, kako je Putin poslal svojo vojsko nad Kijev. Je to tista velika vojna, smo se spraševali? Bi to lahko bil začetek tretje svetovne vojne? Država s skoraj 6000 jedrskimi konicami bi lahko uničila vse, ves planet. Pogledovali smo k vse bolj avtoritarnemu kitajskemu predsedniku Xiju, ki se je ustoličil na oblasti, da bi širil vpliv in moč Kitajske. Gledali smo povsod, samo ne pod prste Donaldu Trumpu, ki je ob prijateljskih prikimavanjih zaveznikov postal tiran.