Sporočila so kriptična. Nekaj besed. Smeško. Čeprav se nikomur ne smeji. »Živi smo. Čakamo na vojno,« piše prijatelj iz Teherana. Vsak, ki je bil v preteklih tednih na iranskih ulicah, ima zgodbo, le da jih še vedno malo prihaja v svet. Iranci ostajajo utišani. Zdravnik iz Isfahana pravi, da ne more govoriti, ne more z besedami opisati, kaj je videl. Koliko ran, koliko strelov. V glavo, oči, vrat, prsi. Kdorkoli je streljal, je ubijal. Kdo, ne more povedati. Saj vsi vemo, kdo. Sestrična prijateljice, ki živi v Dubaju, je zdaj na varnem. Bila je na ulici tri dni zapored. Tiste dni, ko je bilo najhuje. V četrtek so si še upali na glavni trg, vojska je streljala večinoma v zrak, jih odrivala v okoliške ulice. V petek je bilo drugače. Že od zgodnjega popoldneva je bilo slišati posamične strele. Kdorkoli se je približal križišču, je bil tarča. Ob štirih popoldne so še svarili s streli, v zrak in noge. Dve uri pozneje so streljali više, v trebuh, tudi v hrbet. Ob osmih zvečer samo še v glavo. Oči. »Bili smo na ulici, slišali smo strele in potem kričanje. Strah, bolečina, smrt. Vsak, ki je pomolil nos izza zidu, jo je skupil,« se spominja dekle brez imena. Ime je breme, če ga poveš, se izpostaviš, pokažeš s prstom sam nase. Oblastem postaviš smerokaz – do sebe, svojega telesa, ki se ga polastijo in odvlečejo v zapor. To je enosmerna cesta. Pot v smrt – je prepričana. Prijatelji, znanci so pogrešani. Kje so, nihče ne ve. Nekateri mrtvi, drugi zaprti. Ranjeni se skrivajo, po kleteh, na podeželju, v hribih. Nihče si ne upa v bolnišnico, ne k zdravniku. Pred vrati stojijo pripadniki milice Basiji. Ti so najhujši. Tudi bolne, ranjene odpeljejo. Fantje, ki imajo strelne rane, četudi zdaj že okužene, ostajajo doma, v skrivališčih, v bolečinah. Režim je nepopustljiv. Kljub komunikacijskemu mrku, ki še vedno traja, na dan prihajajo posnetki. Neusmiljeni strelski pohodi revolucionarne garde in milic, krogle švigajo z vseh strani. Protestniki svoje prazne dlani molijo v zrak, a jih krogle prerešetajo. Dekle brez imena strmi v zaslon, živčno klika po svojem telefonu. Analizira stavbe, napise na zidovih, na tablah. Pozna mesto, pozna ulico, ljudi in njihove usode. Prijatelji, znanci, sosedje. Vsi so bili na ulicah. Morda ne z istega razloga, a združeni v nezadovoljstvu. Stric se utaplja v dolgovih, gospodarstvo tone. Teta se prebija iz meseca v mesec. Soseda toži, da vsak dan kuha le še fižol. Njen sin hoče svobodo. Sošolkina sestra je sita naglavnih rut. Zakaj je protestirala ona? »Ker smo skupaj, ker vsi tako mislimo. Vsi želimo živeti drugače.« Skomigne z rameni. Kako drugače? »Da bi bilo tako kot v Dubaju,« reče in povesi pogled. Zanjo se je kalvarija končala – ostala bo v Dubaju pri sorodnikih. Starši se bojijo za svoje otroke. Bojijo se oblasti in bojijo se otrok. Mladih, željnih sprememb, ne morejo ustaviti. Gredo na ulice, tvegajo. Režim, na okopih, ne prizanese nikomur več. Neka mati, oblečena po vseh predpisih v črni čador, je šla na ulico s svojo hčerko. Verjela je, da jo bo tako zavarovala, s svojim telesom, s čadorjem. A krogle so prerešetale tudi njeno telo, njen črni čador.
Vojna proti vsem in vsakomur. Režim, ki se bori za preživetje, ne zaupa nikomur več. Ne trgovcu na ulici, niti ponižni ženski z ruto na glavi. Vsak je lahko nasprotnik, upornik, sovražnik. Množica na ulicah, bojne ladje daleč na morju. »Vojna bo,« je prepričan prijatelj v Teheranu. Cela armada, torej velika flotilja ameriških bojnih ladij, se res približuje Perzijskemu zalivu. Vojaški bobni so glasni. V Teheranu imajo menda, kot se reče, sprožilec na prstu. Borili se bodo do zadnjega Iranca. Do vseh tistih ljudi, ki ta isti režim pozivajo, naj odloži orožje, naj preprosto odide. Da je 47 let represije, ovite v versko teokracijo, bilo dovolj. A vojaški bobni so najbrž res preglasni, da bi jih slišali.