... nepredvidljivosti in odprtosti do resničnosti, potem Melania to tradicijo zavestno in brez slabe vesti opusti. Film se ne pretvarja, da raziskuje – raje potrjuje. To, kar gledamo, je precizno kalibriran izdelek, v katerem je vsak kader videti kot rezultat kompromisa med politično varnostjo, osebno estetiko in korporativnim interesom.

Amazon MGM Studios je januarja 2025 napovedal projekt, ki ga je težko razumeti kot umetniško tveganje, še težje pa kot neodvisno produkcijo. Da sta se za pravice potegovala tudi Disney in Paramount Pictures, pove več o tržnem potencialu imena Trump kot o kulturni nujnosti filma samega. Amazonova odločitev, da za licenco in nadaljnjo serijo odšteje 40 milijonov dolarjev, deluje kot investicija v prepoznavnost, prisotnost Donalda Trumpa med izvršnimi producenti pa dokončno odpravi sleherno iluzijo nevtralne distance.

Melania gledalcu obljublja ekskluziven vpogled v zakulisje oblasti: priprave na inavguracijo, prenos moči, družinsko dinamiko. V resnici pa ponuja predvsem estetsko steriliziran sprehod skozi skrbno zavarovan labirint, kjer se kamera nikoli ne zadržuje dovolj dolgo, da bi karkoli zares zmotila. »Intimnost« filma je deklarativna, ne izkustvena; bližina je simulirana, ne tvegana. Ko Melania Trump izjavi, da se »zgodovina začne pisati v dvajsetih dneh njenega življenja«, film nehote razkrije svojo osnovno ambicijo: ne beležiti zgodovine, temveč jo režirati. To ni film o vlogi prve dame, temveč o nadzoru podobe te vloge, saj se moč danes ne izvaja več politično, temveč vizualno.

Tudi glasba Tonyja Neimana je v tej shemi zgolj še en sloj nevsiljive poslušnosti. Tako kot film sam tudi glasba ne želi biti slišana – želi biti neopazna. Melania je torej film, ki vztrajno govori o bližini, a se panično boji resnice. Njegova največja ironija je, da v želji po nadzoru razkrije natanko to, kar bi najraje prikril: praznino, ki ostane, ko je vse povedano, a nič zares izrečeno.