Vojna v Siriji se še ni končala. Pol milijona žrtev zaradi zločinov, ki jih ni mogoče odpustiti. Karmen W. Švegl se je odpravila po poti krvnikov starega in novega režima. Mednarodna obzorja: Sirija premierno v četrtek, 2. 10., ob 21.15 na TV SLO 1.
Od predmestij Damaska, ki so zravnana z zemljo, do obalnega območja, kjer živijo alaviti, pravijo jim Asadovi ljudje. To so tarče zadnjih maščevalnih pohodov. Koliko prostora je v Siriji še za manjšine? Kristjane, druze, alavite? Oblast je zdaj v rokah sunitov, neizvoljenega predsednika Ahmeda Al Šare, nekoč pripadnika Al Kaide. Spreobrnjenega skrajneža, ki je turban zamenjal za kravato.
Zgodbe boleče preteklosti so strašljive, vrele so iz ljudi, ki si pol stoletja pod trdo roko starega in mladega Asada niso upali govoriti. O pogrešanih, pobitih. Več kot sto tisoč ljudi je izginilo v labirintih tajnih služb. Matere iščejo sinove, sinovi očete. Večine masovnih grobišč še niso niti odprli. Ljudje želijo pokopati žrtve, najti mir. In zahtevajo kazen za zločince. Maščevanje. Najprej so obračunali z alaviti, manjšino, ki ji pripada Asadov klan. Prevladovali so v njegovi vojski, bili ključni poveljniki. Druzi, ki so se večinoma brigali sami zase, so bili naslednja tarča. Novi režim si jih skuša pokoriti s silo, s poboji. Skrajneži z vseh koncev in krajev pustošijo po Siriji, nekateri pravijo, da je to nova Islamska država. Kristjani pa molčijo, tiho zapuščajo deželo, kjer se še govori Jezusov jezik, še preden jih doleti kazen.
"Med sedanjostjo in preteklostjo, ob spominih, po sledeh mojih poti v Sirijo – novo in staro. Od leta 2011, ko se je arabska pomlad iz Tunizije čez Egipt razširila tudi v to nesrečno deželo. Vstaja in nato upor. Pot v ribiških škornjih prek reke Oront, seveda nelegalno – s pomočjo tihotapcev, na ozemlje, ki so ga takrat nadzorovali uporniki. Spomnim se, da me ni bilo prav posebej strah v tistem čolnu, ki je bil pravzaprav star, zarjavel sod. Z današnjim pogledom, ob mojem sinu, ki ga takrat še ni bilo, je bila ta pot precej nespamenta. V neznano, kdo ve kam. In po 14 letih nova Sirija. Na videz osvobojena brutalnega režima. Asad je pobegnil, njegov režim je padel. In kdo so novi ljudje? Ahmed Al Šara. Za trenutek sem ga srečala v predsedniški palači, isti stavbi, v kateri je še pred kratkim vladal strmoglavljeni diktator. Al Šara je bil videti popolnoma normalen, resen človek, a nekoliko zadržan. Seveda se ne rokuje z ženskami. Ampak ta človek je bil tedaj, ko sem jaz bila v čolnu na reki Oront, ključni poveljnik Al Kaide. »Flirtal« je z Islamsko državo. Tisto Islamsko državo, ki je nastavila bombo v iraški puščavi, ki me je skoraj ubila. Trije vojaki in prevajalec, ki so bili čisto zraven, so umrli. Je vse to mogoče odpustiti, pozabiti? Pozabiti na ljudi, ki iščejo svojce po masovnih grobiščih? Je sprava mogoča? Po snemanju v mrtvašnici, po vseh tistih iznakaženih truplih in vonju po formalinu sem lahko le še bruhala. In mati, ki je skušala prebuditi sina … Kljub luknji v njegovi lobanji. Kdo je izstrelil naboj? Lahko mati morilcu odpusti? Bi lahko jaz odpustila? Težko. In priča smo maščevanju. Poboji alavitov. S snemalcem, ki je tudi moj mož, sva bila na alavitski obali. Tarče so vsi – tisti, ki so služili režimu, in tisti, ki niso. Začaran krog nasilja. Sirija med vojno in mirom. Z vsemi še neporavnanimi računi. Na razpotju.«
Tako z nami Karmen Willum Švegl deli svoje doživljanje vseh senc, groze in stisk Sirije in njenih prebivalcev.
