Začnimo pri knjigi. Veliki pohod – roman, ki ga je Stephen King napisal še kot študent in izdal leta 1979 pod psevdonimom Richard Bachman – ostaja ena najbolj pretresljivih distopičnih zgodb dvajsetega stoletja. Čeprav je šlo za njegovo prvo resno delo, je v njem že začrtal vso surovost, ki bo kasneje zaznamovala njegov opus. Roman imamo tudi preveden v slovenščino.

Torej: v alternativni Ameriki, kjer z železno roko vlada totalitarni režim, se odvija letno tekmovanje: Veliki pohod. Sto mladeničev stopi na cesto z eno samo nalogo – hoditi, brez premora, brez počitka. Če hitrost pade pod 4,8 km/h, sledi opozorilo. Po treh opozorilih pride eliminacija – in ta je usodna. Tekma se konča šele, ko na cesti ostane le eden. Zmagovalec. Ali pa preživeli.

Film je prevzel Francis Lawrence, režiser franšize Igre lakote, ki je zgodbo posnel kronološko: igralci so fizično prestajali isti proces izčrpanosti kot njihovi liki. Kamera ne popušča, gledalca pa zajame enaka tesnoba, kot jo dihajo fantje na poti – vsak korak težji, vsak dih bližje koncu.

Glasbo je prispeval Jeremiah Fraites, multiinstrumentalist mlajše generacije in soustanovitelj zasedbe The Lumineers. Njegova partitura je preprosta, folk-rockovsko obarvana, mestoma naivna – kot odmev nedolžnosti, ki pa se razblinja v brutalnosti pohoda. Čeprav kritiki menijo, da bi Kingova zgodba zahtevala bolj monumentalno glasbo, režiser in producent trdno stojita za izbiro: ravno ta kontrast naj bi bil del srhljivega učinka. No, recimo.

A vendar – ob vsem tem ostaja občutek, da je zgodba sama večja od filma.

Veliki pohod ni samo pripoved o tekmovanju, temveč neusmiljeno ogledalo človeštva. Vsak korak, vsak padec, vsaka eliminacija razgalja resnico: prava groza se ne skriva v totalitarnem režimu, temveč v ljudeh, ki drug drugega potiskajo čez rob.

Roman in film nas opominjata, da pekel ni oddaljena metafora, temveč sistem, ki ga ljudje zgradijo sami – z brezbrižnostjo, nasiljem in neustavljivo željo po zmagi. Zveni znano?