Zgodba o Krtku se je začela leta 1957, ko je češki animator in ilustrator Zdeněk Miler iskal temo za nov kratki risani film. Po nalogu studia je moral ustvariti izobraževalno risanko za otroke, vendar je želel nekaj izvirnega, ne klasične pravljice. Med sprehodom po gozdu je naletel na krta in ta majhna žival mu je dala odločilno idejo.
Tako je nastal prvi risani film z naslovom Kako je Krtek dobil hlače (Jak krtek ke kalhotkám přišel), ki je bil premierno prikazan na Beneškem filmskem festivalu istega leta. Film je takoj osvojil srca občinstva in prejel nagrado za najboljšo režijo v otroškem programu. Krtek, z značilnimi velikimi očmi, rdečim noskom in nenavadno visoko glasovno intonacijo, je čez noč postal zvezda.
Posebnost prvega filma je bila v tem, da je bil Krtek zasnovan kot nebeseden lik (čeprav je v prvi epizodi, ko si dela hlače, skupaj z ostalimi junaki vendarle govoril) – otroci ga razumejo po kretnjah, obrazni mimiki in zvokih. V glasu mu je svoj prispevek dala igralka Zdenka Svobodová, ki je posnela tipično otroško oglašanje, kar je ustvarilo univerzalno razumljiv način komunikacije. Prav ta lastnost je kasneje omogočila, da je Krtek brez težav prečkal kulturne in jezikovne meje.
En krtek, več krtkov
Prva epizoda je bila sprva zamišljena kot enkraten risani film, a odziv je bil tako dober, da je studio dal zeleno luč za nadaljevanje. Že v šestdesetih letih so začeli nastajati novi kratki filmi, ki so se predvajali kot del Večerníčka, večerne otroške oddaje Češkoslovaške televizije. S tem je Krtek postal stalnica otroških večerov. Animacija se je skozi čas razvijala. Čeprav je Miler obdržal preprosto obliko lika – črn trup, bele oči in rdeč smrček – je okoli njega ustvaril pisan svet živali in narave. Krtek se je v vsaki epizodi znašel v novi pustolovščini, kjer je raziskoval vsakdanje predmete, kot so radio, televizor, avto ali celo raketa.
Značilnost risanke je bila tudi v glasbi. Za mnoge epizode je glasbeno spremljavo ustvaril Miloš Vacek, ki je z igrivimi melodijami dopolnil komične in čustvene prizore. Dialogov skoraj ni bilo, a to se je izkazalo za prednost – otroci niso potrebovali prevoda, saj so razumeli zgodbo zgolj z opazovanjem in poslušanjem.
Do sedemdesetih let je Krtek postal pravi simbol češke animacije. Poleg klasičnih kratkih epizod so nastali tudi daljši filmi, kot na primer Krtek in raketa (1966) ali Krtek in avtomobil (1963), ki so ga predstavili kot radovednega raziskovalca sodobnega sveta. Do osemdesetih let je bilo posnetih že več deset epizod, vsaka z lastno zgodbo, a vse s skupnim tonom humorja in topline.
Krtkov svet
V njegovem svetu so bili stalni spremljevalci še druge živali – miška, zajček, ježek, žaba – ki so skupaj z njim ustvarjali komične in tople situacije. Te figure so dopolnjevale njegov značaj in poudarjale vrednote, kot so prijateljstvo, medsebojna pomoč in igrivost.
Kljub preprostosti se je Krtek dotikal tudi sodobnih tem. V epizodah se je spopadel s tehnologijo, kot so telefon, televizija ali avtomobil, pa tudi s težavami narave – onesnaženjem, izsekavanjem gozdov ali izgubo domačih živali. Čeprav posredno, je Miler skozi Krtka otroke učil o odgovornosti in spoštovanju sveta okoli sebe.
Zlata leta in priljubljenost
Krtek je postal prava trgovska znamka. Poleg risank so nastajale slikanice, pobarvanke, plišaste igrače in celo šolske potrebščine z njegovim likom. V socialistični Češkoslovaški je bil to eden redkih likov, ki je imel skoraj »zahodno« razsežnost priljubljenosti, saj je presegel meje države in postal izvozni artikel kulturnega pomena, njegova podoba pa je krasila številne otroške sobe.
Mednarodni uspeh
Že v šestdesetih letih se je pojavil na televizijah po vsej Vzhodni Evropi, v sedemdesetih pa tudi v Zahodni Nemčiji in Avstriji, kjer je postal redna otroška oddaja. Njegov največji mednarodni uspeh sta bili Japonska in Kitajska, kjer je Krtek postal prava kulturna ikona. Na Japonskem so ga uvrstili med najbolj priljubljene otroške risane junake tujih produkcij, na Kitajskem pa se je celo pojavil v uradni vesoljski misiji, kjer je leta 2011 figurica Krtka poletela v orbito skupaj s kitajskimi astronavti.
Do danes je bil Krtek predvajan v več kot 80 državah sveta. Njegov obraz so prepoznali otroci na vseh celinah, od Evrope do Azije, kasneje pa so ga uvažale tudi televizije v Ameriki.
Konec produkcije
Po zlati dobi sedemdesetih let je Krtek ostal stalnica češke animacije tudi v osemdesetih in devetdesetih. V tem času so nastajale nove epizode, ki so ohranjale značilni slog. Zadnje epizode so bile ustvarjene v začetku 2000. let, zadnja med njimi leta 2002. Takrat je Krtek že postal del zgodovinske dediščine češke animacije, a ga je občinstvo še vedno sprejemalo z naklonjenostjo.
Njegov ustvarjalec Zdeněk Miler je umrl leta 2011, star 90 let, kar je pomenilo tudi simboličen konec izvirne produkcije. V zadnjih letih življenja se je sicer razmišljalo o morebitnem nadaljevanju z novimi ustvarjalci, a Miler je bil previden glede pravic in ni želel, da bi se lik spremenil brez njegovega nadzora. Po njegovi smrti so se pojavile ideje o modernizaciji Krtka, vključno z računalniško animacijo, a oboževalci so ostali najbolj navezani na klasične risane epizode.
Konec produkcije ni pomenil konca Krtkovega življenja na zaslonih. Stare epizode so ostale priljubljene na televizijah po svetu, kasneje pa so jih izdali tudi na DVD-jih in različnih digitalnih platformah. Še danes so dostopne na YouTubu in drugih kanalih, kjer jih gledajo nove generacije otrok.
