Jaka Mihelač se je pevsko najprej izobraževal na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani v razredu Edite Garčević Koželj, pozneje pa študiral petje v razredu Matjaža Robavsa na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je prejemnik številnih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, med najodmevnejšimi sta nagradi na dveh najprestižnejših mednarodnih pevskih tekmovanjih Tenor Viñas in Hans Gabor Belvedere.

V sezoni 2019/2020 se je pridružil solističnemu ansamblu Berlinske državne opere Unter den Linden, kjer sodeluje v številnih glasbeno-gledaliških produkcijah pod vodstvom mednarodno priznanih dirigentov, kot so Daniel Barenboim, Zubin Mehta, Antonio Pappano, Massimo Zanetti, Alexander Soddy in Thomas Guggeis. 

Kaj vas v operi čaka v tej sezoni?
Čakajo me opere Romeo in Julija, Hoffmanove pripovedke, Čarobna piščal, La Boheme, Seviljski brivec ter Ariadna na Naksosu. 

Poklicno vam očitno ne bo ničesar manjkalo. Kako pa ste zadovoljni z življenjem v Berlinu? 
Zelo. Že ob prvem obisku mesta sem se zaljubil vanj in v ljudi – v internacionalnost, v to, da si lahko, kar hočeš biti, in da ljudje ničesar ne jemljejo osebno.

Kako se razumete s kolegi v operi?
Odlično. Glede na to, za kako veliko hišo gre, imamo zelo majhen solistični ansambel. V zadnjih letih nas je prišlo kar nekaj mladih, tako da imam res dobre kolege, s katerimi se rad tudi družim.

osebni arhiv

Se družite tudi z drugimi Slovenci, ki živijo tam? 
Da. Imam tudi tradicijo, da jih vsako leto za prvi maj povabim na golaž. Pri mojem očetu na Štajerskem smo vedno imeli prvomajski piknik – stalno se je nekaj kuhalo, postavil se je tudi mlaj. Zato sem pomislil, zakaj tega ne bi naredil tudi sam v Berlinu. Zdaj sem že nekajkrat in smo se zmeraj lepo družili. Drugače se dobimo, kadar imamo čas. 

Kdo vas je navdušil nad opero, ste že kot majhni obiskovali predstave?
Ne, kje pa. Od majhnih nog sem sicer čutil, da bi se rad ukvarjal z glasbo, sem pa igral kitaro. Naredil sem srednjo glasbeno šolo in prvo stopnjo akademije. Ko sem začel študirati kitaro, sem jo začel tudi poučevati na zasebni glasbeni šoli. In takrat sem spoznal, da bo moje življenje naslednjih 40 let otroke učiti kitaro. Po treh mesecih sem bil tako depresiven, da sem vedel, da moram najti nekaj drugega. Do opernega petja je prišlo čisto naključno. Zelo rad sem imel vokalno glasbo. Prvi, ki me je navdušil nad tem, je bil Ambrož Čopi. Ko sem bil na srednji šoli, je prišel vodit srednješolski zbor, ki je bil obvezen predmet. Prek njega sem spoznal zborovsko glasbo. Pel sem v zboru, imeli smo se zelo dobro, hodili smo na turneje, po nastopih smo skupaj popili kakšno pivo ali dve in se družili. Na akademiji sem iskal, v katerih zborih bi pel, hotel pa sem tudi videti, kaj je vokalna tehnika in kako bi se lahko izboljšal tudi v tem. Prek tega sem precej naključno prišel do svoje prve profesorice Edite Garčević Koželj. Ko sva začeli delati in ko sem začel poslušati to glasbo, sem postal obseden z njo. Sem bil pa takrat star že 20 let. 

Ste bili prej znani v tujini kot pri nas. Kako je prišlo do tega? 
Težko bi rekel, da sem bil bolj znan v tujini kot pri nas, saj sem že za časa študija imel veliko priložnosti za petje. Tudi prvo pogodbo sem dobil takrat, v ljubljanski operi. Tedanji direktor mi je rekel, da bo to začetek lepega sodelovanja, a sem bil potem še kar nekaj časa v Sloveniji, pa ni bilo nobenega sodelovanja od tiste pogodbe naprej. Tega mi je bilo malo žal. Pozneje sem sicer tam na povabila zdajšnjega direktorja Marka Hribernika odpel nekaj velikih in lepih vlog. Že takrat sem dobil tudi priložnosti peti v manjših produkcijah, v drugem letniku študija pa sem z zmago na tekmovanju v Mariboru dobil vlogo v tamkajšnji operi, v Gounodovem Faustu, ki je bila zelo uspešna. Je pa res, da bolj, kot si uveljavljen v tujini, rajši te imajo tukaj. Ne moram pa reči, da tu nisem dobil priložnosti. Nisem šel ven zaradi tega, ker bi zunaj iskal priložnosti, ampak ker sem dobil ponudbe, ki jih je bilo nemogoče zavrniti. 

So vas opazili na tekmovanjih ali ste hodili na avdicije?
Na tekmovanjih. Že med študijem sem osvojil več nagrad na velikih tekmovanjih in tako prejel nekaj ponudb za velike hiše. Ker pa mi je bil Berlin zelo všeč in je Unter den Linden ena vodilnih hiš na svetu, sem se odločil prav za Berlin. Pred tem sem sicer moral skozi štiri kroge avdicije, od katerih je bil zadnji krog na velikem odru pred maestrom Danielom Barenboimom. 

osebni arhiv

Avgusta smo vas imeli priložnost slišati tudi pri nas v Mahlerjevem ciklu kontrastnih samospevov Dečkov čudežni rog v priredbi za sopran, bariton in komorni ansambel Klausa Simona, ki ste ga v okviru 73. Ljubljana Festivala z Ensemble Dissonance in Niko Gorič pod taktirko Uroša Lajovica izvedli v Križevniški cerkvi. Je drugače peti pred domačim občinstvom?
Absolutno. Nisem sicer posebej občutljiv na to, kaj bodo rekli ljudje, ki na koncerte pridejo zato, da kritizirajo in za hrbtom grdo govorijo. Čutim pa zelo veliko odgovornost do slovenske publike, ker ji želim dati nekaj, česar nimajo vsak teden v Sloveniji priložnosti slišati oziroma doživeti. Imam nekaj ljudi, ki zelo dobro poznajo moj inštrument in mene kot osebo. Njihovo mnenje in konstruktivna kritika mi veliko pomenita, zato je morda tudi kak odstotek treme več, kadar vem, da so v publiki.

Kaj najbolj pogrešate, kadar ste zdoma?
Kakovostno hrano in domačo tržnico. Berlin je mesto sredi ničesar. Podnebje je katastrofalno, nič ne raste. Pa mogoče naš temperament in srčnost. Smo majhna država, ljudje, ki se gibljemo v umetnosti, smo kot družina. Vsakdo je za vsakogar vsaj slišal, če ga že ne pozna, tako da je vedno, ko pridem, to tudi intenzivno socialno obdobje.

Kako najraje preživljate prosti čas?
Zadnje čase zelo rad kuham, to mi postaja lep konjiček. Od nekdaj sem rad tudi igral in spremljal nogomet. Zdaj imam namen dokončati tečaj za nogometnega sodnika.