Zgodbe o obiskovalcih iz vesolja, ki so po nesreči obtičali na Zemlji, sodijo v železni repertoar znanstvenofantastičnega žanra, med filmskimi producenti pa so še posebej priljubljene, saj jih je mogoče učinkovito ekranizirati brez pretirane scenaristične, režijske, scenografske ali igralske domiselnosti in kakšnih izjemnih uprizoritvenih naporov.
Zadošča pač že osnovna tema "prvega stika", začetne negotovosti, postopnega razumevanja, zaupanja, prijateljstva itn., kar ponuja primerno čustveno podlago. Ker so obiskovalci iz drugih galaksij že po definiciji obdarjeni s posebnimi, presenetljivimi, za človeško dojemanje kar nadnaravnimi sposobnostmi, se čustvom pridruži še spektakel posebnih učinkov. In ker celo najbolj dobronamerne vesoljske tujce zmeraj kdo ogroža, nadzira, zalezuje, zasleduje in preganja, je poskrbljeno tudi za napetost, akcijo, razkazovanje borilnih veščin in strelskih spretnosti. Kdor zna vsemu skupaj dodati še kanec humorja, lahko računa na popoln uspeh.
Kljub vtisu, da gre za tako rekoč rutinski postopek kombiniranja dobro znanih sestavin, pa zadeva po vsem sodeč vendarle ni tako preprosta in uspeh nikakor ni kar samoumeven. Nedvomno je treba omenjene sestavine vsaj za silo uskladiti in povezati, sicer imamo opraviti s filmom, kot je Dirka na Zakleto goro (Race to Witch Mountain), kjer niso čisto jasni niti nameni režiserja Andyja Fickmana niti prava vloga glavnega junaka, lasvegaškega taksista Jacka Bruna (Dwayne Johnson). Možakarju se namreč lepega dne v taksi naselita mladoletna vesoljska dvojčka, Sara (Anna Sophia Robb) in Seth (Alexander Ludwig), ki sta po krivdi ameriških "mož v črnem" in njihovega zlobnega šefa Burka (Ciaran Hinds) ostala brez svojega plovila, in ga prosita za pomoč. Precej nesmiselno, kajti Sara in Seth sta obdarjena z izjemnimi telepatskimi sposobnostmi, fizično odpornostjo, zmožnostjo bliskovitega gibanja, prenikanja skozi trdo snov itn. ter opremljena z osupljivimi navigacijskimi in komunikacijskimi napravami, Jack pa ima na voljo le zdelan taksi in osnovno obvladovanje borilnih veščin. Zakaj sta se za pomoč obrnila prav nanj, ostaja vse do konca filma skrivnost.
Te skrivnosti niso uspeli razvozlati niti ustvarjalci filma z režiserjem na čelu, ki so očitno vedeli le to, da se mora vse dogajanje vrteti okrog srčnega taksista, ki je glavni lik pripovedi preprosto zato, ker je njegov interpret pač glavni zvezdnik filma. Žal so pozabili opozoriti samega zvezdnika, ki ne zna skrivati, da ne ve, kaj počne v tem filmu, to se potem pozna tudi pri drugih likih, zlasti pri negativcih, kjer vse bolj prevladujejo karikirane poteze. Opraviti imamo pač s tipično nezahtevno mladinsko znanstvenofantastično komedijo, torej s površno in vse prej kot logično spleteno zgodbo, polno naivno futurističnih čudes, nejasnih povezav in naivno preprostih rešitev, z nastopaškim osrednjim junakom, ki ga zlahka zasenčijo nekateri stranski liki, in z otročjimi burkaškimi vložki namesto pravih komičnih sestavin.
PLUS
Solidni posebni učinki
MINUS
Za lase privlečena zgodba z glavnim likom, ki ne ve, kaj počne v filmu.
