Osmega avgusta 1937 rojeni Dustin lee Hoffman bo letos dopolnil 88 let. Domačin iz Hollywooda je znan po svojih različnih upodobitvah antijunakov in čustveno ranljivih likov. Zanje je prejel številne nagrade, med drugim 2 Oskarja (še petkrat je bil nominiran), štiri nagrade Bafta, pet Zlatih globusov in dva Emmyja.
Premalo lep za igralca
Dustin Hoffman je bil mlajši od dveh sinov Harryja in Lillian Hoffman. Njegov oče je delal v filmski industriji, bil je vodja priprave kulis za Columbia Pictures, kasneje se je posvetil prodaji pohištva. Judovskega rodu ima družina Hofmann prednike v Ukrajini in Romuniji, vzgoja obeh bratov pa ni bila v znamenju vere in Hofmann je večkrat povedal, da se ne spominja, da bi kdaj praznovali judovske praznike ali namenjali pozornost temu, da so judje. Srednjo šolo v Los Angelesu je končal 1955 in se vpisal na kolidž v Santa Monici, da bi tam študiral medicino, pa je po manj ko letu dni vse obesil na klin in se prepisal v Pasadena Playhouse, da bi se izučil igralskega poklica. Ko je družini razkril svoje nove načrte, mu je teta Pearl rekla »Ne moreš postati igralec, nisi dovol lep«.
Še pred tem se mu je obetala kariera glasbenika, saj se je učil klasični klavir od ranega otroštva. V Santa Monici se je vpisal tudi na tečaj igralstva, ker ga je potem ideja popolnoma prevzela. »Nisem bil nadarjen za glasbo, nisem imel uspeha.« Minilo je deset let različnih priložnostnih del in prebijanja iz dneva v dan, preden je končno prišel do uspehov. Svojo zgodbo je lepo upodobil v filmu Tootsie.
Pasadenske šole junak
Svoje prve vloge v Pasadeni je dobival ob Genu Hackmanu, ki se je po dveh letih prestavil v New York, Hofmann, s katerim sta bila dobra prijatelja, pa mu je sledil. V stanovanju, ki so ga najemali, so skupaj živeli, Hackman, on in Robert Duvall in vsak se je na svoj način trudil najti igralske vloge. »Na to, da nam bo uspelo v filmu, ni takrat pomislil nihče od nas, preprosto smo želeli le igrati«. Duvall se je šalil, da je videti kot Barbara Streisand, preoblečena v moškega, kar ga je ob nizki višini delalo skoraj nezaposljivega. V tem času je Hoffman dobil nekaj TV vlog in vlog v oglasih, a je, da bi preživel, za nekaj časa moral postati učitelj.
Potem je šel skozi šolanje v Actors Studio, kjer je postal metodični igralec. 1961 je debitiral v svoji koprodukciji na Broadwayu, Kuhar za gospoda Generala in v naslednjih letih nanizal kar nekaj odrskih vlog po celotnem vzhodnem delu ZDA, vedno znova pa se je vračal tudi na Broadway, kjer ga je jeseni 1966 odkril producent in pionir 3D filma, Sidney Pink in mu namenil prvo filmsko vlogo v kriminalki Madiganovi milijoni, film je izšel šele dve leti pozneje. Tako je bil njegov prvi film, ki so si ga lahko ogledali ljudje, Tiger vrača udarec (1967), črna komedija, v kateri nastopa tudi Eli Wallach. Takoj s snemanja je skočil v Fargo v Severni Dakoti, kjer je režiral odrske produkcije za lokalni gledališče. 1000 dolarjev plače za dva meseca je bilo ravno dovolj, da je preživel, preden bi prišli prihodki od prvega filma.
Diplomiranec
Režiser Mike Nichols je 1966 preizkusil Hofmana za glavno vlogov brodwayskem musicalu Jablana, a ker ni znal dovolj dobro peti, je potem vzel Alana Aldo. Vseeno je bil Nichols nad malim Kalifornjčanom tako navdušen, da mu je dal glavno vlogo v filmu Diplomiranec (1967). Kot pravkar diplomirani Benjamin Braddock intimno vez s precej starejšo ženo partnerja v pravni firmi svojega očeta. Za vlogo je bil nominiran za Oskarja. Čeprav se je Life Magazine šalil, da če bi bil njegov obraz njegovo bogastvo, bi bil obsojen na lakoto, je bil film izjemen komercialni uspeh, ki je Hoffmana po samo dveh filmih izstrelil med največje zvezdnike. Time ga je označil kot simbol mladosti in predstavnika nove generacije igralcev. Ob vseh pohvalah je Hoffman ostal skromen in svoj uspeh pripisal le režiserju Nicholsu, ki mu je dal priložnost. Po Diplomirancu je zavrnil večino filmskih ponudb in se vrnil v New York, da bi nadaljeval na odrih.
Ni vsak uspeh uspešen
Za Diplomiranca je dobil 20 tisoč dolarjev, po plačilu davkov so mu ostali le štirje tisočaki in kmalu je bil spet na socialni podpori 55 dolarjev na teden. Potem je sprejel ponudbo za film Polnočni kavboj (1969), da bi dokazal kritikom, da je sposoben širokega razpona vlog. Kritiki so menili, da je imel Nichols predvsem srečo, ko je našel tipičnega igralca s povprečnim talentom za vlogo Benjamina Braddocka. Tudi John Schlesinger, ki je režiral Polnočni kavboj, je bil podobnega mnenja – ni zmožen preseči dejstva, da le igra. Da bi ga prepričal v nasprotno, se je Hoffman z njim dobil na Times Squareu, preoblečen v brezdomca in neobrit. Ko se je po nekaj časa razkril, je Schlesinger spoznal svojo zmotno razmišljanje in mu brez pomislekov dal glavno vlogo, za katero je bil spet nominiran za Oskarja, film pa ga je tudi dobil. 1969 je z Mio Farrow posnel še romantično dramo John in Mary in zanj dobil Bafto.
Sledila je vloga v Mali veliki mož (1970), odličen film pa so gledalci povsem prezrli. V naslednjih letih je dobil same velike vloge – črna komedija Kdo je Harry Kellerman (1971), izjemni Slamnati psi (1971) in Metulj (1973). Za film Lenny (1974), ki uprizarja kaotično življenje komedijantskega genija Lennyja Brucea, je bil še enkrat več nominiran za Oskarja. Sledil je Vsi predsednikovi možje (1976) z Robertom Redfordom, posnet je bil manj kot dve leti po aferi Watergate, o kateri govori in triler Maratonec (1976). V filmu, ki govori o študentu, ki teče maratone in se zaplete v nacistično zaroto, se je Hoffman popolnoma vživel v vlogo, bil je zdelan, neprespan in živčen. Soigralec Laurence Olivier mu je rekel: »Dragi fant, naslednjič le igraj, je veliko lažje!«
Boj za otroka
Naslednje vidne vloge so bile Čas poštenosti (1978), kjer je le igral in odklonil režiserski stolček, pa Agatha (1979) z Vanesso Redgrave in veličastni Kramer proti Kramerju (1979), vrhunski film Roberta Bentona s soigralko Meryl Steep o boju za sina do zadnje kaplje krvi ob ločitvi. Tako film kot Hoffman in Streepova so prejeli Oskarja. Vloga je od Hoffmana zahtevala popolno transformacijo v odgovornega in brižnega očeta, potem ko njega in šestletnega sina zapusti žena. Hoffman se je včasu snemanja prav tako prvič ločeval po 10 letih zakona. »Dal sem si dovoljenje, ne da sem bil samo prisoten, ampak tudi oče, to je bilo zame razodetje. Postal sem boljši oče, tako da sem igral očeta.«
Osemdeseta in razpon vlog
V filmu Tootsie (1982) Hoffman igra Michaela Dorseya, igralca, ki ne najde dela, dokler se ne, preoblečen kot ženska, znajde v žajfnici. Za film je bil Hoffman že petič nominiran za Oskarja. 1983 bi moral snemati film Rumena majica, dramo, ki se dogaja na Tour de France. Ker niso imeli sreče z izbiro režiserja, so producenti projekt ustavili. 1984 je ponovil svojo odrsko vlogo Willyja Lomana v Millerjevi igri Smrt trgovskega potnika. Za TV film je dobil tako Zlati globus kot Emmy. V tem času je prišla tudi njegova največja polomija, Ishtar (1987) z Warrenom Beattyjem o dveh prosulih glasbenikih, ki se opravita na koncert v Maroko in se znajdeta v mednarodni zaroti. Ob številnih produkcijskih zapletih je bil film slab, a sta ga Hoffman in Beatty (ki je bil tudi producent) zagovarjala, danes pa velja za kultni film.
Nedvomno njegova najboljša vloga je v filmu Barryja Levinsona, Deževni človek (1988), v katerem igra tudi Tom Cruise. Ekipa je film delala kar dve leti, Hoffman pa je zanj dobil svojega drugega Oskarja. »Deževni človek je film, ki nas spomni, kako avtistični smo globoko v sebi vsi ljudje.« Za film se je dve leti družil z avtističnimi ljudmi, ki jih je vodil na kegljanje in v restavracije. »Postal sem obseden z njimi, zame je bila to izjemna izkušnja. Vse življenje sem si želel priti v ustanovo, kjer je človeško obnašanje tako izpostavljeno. Vse stvari, ki smo jih pri sebi čutili in ustavljali, so pri njih privrele na plano.« Deževni človek je dobil tudi Oskarja za film in režijo. Naslednji film, Družinski biznis (1989) s Senom Conneryjem in Matthewom Broderickom je bil manj posrečen in kritikom ni bil všeč.
Klicali so ga Hook
V devetdeseta je vstopil z velikimi naslovi kot so Dick Tracy (1990), Junak (1992) in Billy Bathgate (1991) z Nicole Kidman. Bil je tudi kapitan Kljuka v Spielbergovi uprizoritvi Petra pana, Kljuka (1991). Igral je glavno vlogo v Izbruh (1995), kjer kot vojaški zdravnik reši svet pred pobeglim virusom in ustvari cepivo, preden bi bolezen postala pandemija brez zdravila. Sledili so čustveni pravni film Sleepers (1996) in Mad City (1997) z Johnom Travolto. Odlični komični film iz 1997, Pasji dnevi, z Robertom de Nirom, mu je prinesel še zadnjo nominacijo za Oskarja in prikazuje manipulacijo oblasti z mediji, da bi prikrili resnico, kar celo privede do lažne vojne med ZDA in Albanijo. Tudi podvodni sci-fi Sfera (1998) je še en zelo uspel film, sledijo Moonlight Mile (2002), Zaupanje (2003) z Edwardom Burnsom in Andyjem Garcio in končno skupni film z velikim prijateljem Geneom Hackmanom, Pobegla porota (2003). Še en peterpanovski film je bil Iskanje Neverlanda (2004).
Focker!
Sedem let po Pasjih dnevih je Hoffman spet zaigral z de Nirom v nadaljevanju Njeni tastari (2000), Njegovi tastari (2004). Sledila je četica neodvisnih produkcij, gostoval pa je tudi pri Andyju Garcii Izgubljeno mesto. V Parufm (206) je igral parfumarja Giuseppeja Baldinija, pa se posodil za oglasno kampanjo avstralskega operaterja Tlestra in videospot Follow My Lead raperja 50 Cent. V svetu animacije je najbolj znan kot mojster šifu v seriji Kung fu panda. 2008 je z Emmo Thompson posnel film Zadnja priložnost za Harveya, 2010 pa še enkrat vskočil v franšizo Bena Stillerja, Mali Fockerji. Njegov režijski prvenec se je zgodil šele 2012 - Kvartet za BBC z Maggie Smith in Billyjem Connollyjem, 2017 pa v Netflixovi produkciji s Sandlerjem, Stillerjem in Thompsonovo, Zgodbe Meyerowitzevih.
Leta 2021 se je po 30 letih znova pojavil na Broadwayu v Kot smo bili ustvarjeni pod taktirko Mayim Bailik, s Sissy Spacek in svojim sinom Jakeom Hoffmanom pa je zaigral v režijskem prvencu Darrena Le Galloa, Sam & Kate. Med zadnjimi stvaritvami najdemo lanski Megalopolis, v katerem ponovno zaigra s soigralcem iz Polnočnega kavboja, Jonom Voightom.
Njegovi
Potem, ko je 1963 spoznal igralsko kolegico Anne Byrne, se je z njo poročil maja 1969 in z njo dobil hčerko Jenno. Par se je ločil 1980. Po ločitvi se je poročil s poslovnico Liso Gottsegen, s katero ima 4 otroke, najstarejši sin Jacob Edward (Jake), pa je prav tako igralec. Je velik podpornik Demokratov, 2013 je prebolel tudi raka.
Galerija
Poglej vse fotografije (8)
