Z akustično verzijo pesmi Dovolj romantike razgalja svojo ranljivejšo plat, jeseni pa pripravlja največji samostojni koncert do zdaj. Srčnost ostaja njegov glavni kompas.
Vaša nova skladba Dovolj romantike je akustična, intimna. Kaj vas je vodilo k tej klavirski preobleki – želja po spremembi, želja po osebnem izpovedovanju ali kaj tretjega?
Ko sem pesem prvič zaigral samo ob klavirju, sem začutil, da ima v tej goli obliki neko posebno moč – kot da se vse nepotrebne plasti odmaknejo in ostanejo samo surova čustva. Ta akustična preobleka je bila moja potreba po iskrenosti in po tem, da pesem nagovori poslušalca neposredno, brez filtrov. Mogoče gre za mojo osebno željo po tem, da pokažem tudi ranljivejšo plat sebe, ki jo morda v bolj energičnih aranžmajih ni čutiti. Nisem razmišljal komercialno, marsikdo mi je rekel – kaj ti je tega treba – a že ob izidu albuma je ta verzija pesmi naletela na močan odziv publike.
Koncept dvojnosti – energični plesni ritmi na eni strani in introspektivne melodije na drugi – ste zasnovali že na albumu Elektro-romantika. Kako ste ta kontrast občutili skozi svojo ustvarjalno pot in zakaj vam je tako pomemben?
Zame je ta kontrast zelo naraven. V življenju mislim, da smo vsi včasih eksplozivni, polni energije, drugič pa se zapremo vase in potrebujemo tišino. Moja glasba je odsev tega nihanja – elektrika in romantika. Eden brez drugega zame nima smisla. Če bi ustvarjal samo plesne komade, bi pogrešal globino. Če bi šel le v baladne vode, bi izgubil iskrico. Sem temperamenten, nisem vedno samo za klavirjem. (smeh) Tako pa imam oba pola, ki se lepo dopolnjujeta in mi omogočata, da sem celovit.
Ko gledate nazaj na leto po izidu albuma – kako bi strnili to obdobje v nekaj stavkih? Je bilo bolj ustvarjalno, bolj koncertno ali bolj sproščeno?
Bilo je vsega po malo, ampak predvsem zelo intenzivno. Koncerti, promocija albuma, hkrati pa nova ustvarjanja. Zlagal bi se, če bi rekel, da poletje ni bilo sproščeno. To mi veliko pomeni. Po drugi strani pa sem tudi med dopustom imel v glavi melodije, nekaj idej za besedila. … Težko se čisto odklopiš, ko je glasba tvoj način življenja.
Veliko glasbenikov se občasno znajde pred vprašanjem: kako naprej? Kaj vam daje občutek, da ste na pravi poti?
Ni me strah, če kdaj dvomim, se sprašujem, iščem nove poti … To je del rasti. Ko pride nekdo po koncertu in mi pove, da ga je neka skladba v tistem trenutku pomirila ali celo dala upanje, rešila iz težke življenjske situacije, vem, da sem na pravi poti. Tudi lastno navdušenje – če me nova pesem še vedno gane, ko jo zaigram stotič, potem nekaj v njej je. To je kompas, ki mu zaupam.
Za 30. november napovedujete veliki koncert v Ljubljani. Lahko namignete, kaj bo tokrat drugače?
Ta koncert bo zame nekaj posebnega. Pravzaprav bo to moj največji čisto samostojen koncert. Pripravljamo glasbeno-vizualno zgodbo, ki bo šla z roko v roki z glasbo – želim, da občinstvo začuti potovanje, od intime do ekstaze. Repertoar bo preplet starih in novih pesmi, nekaj presenečenj bo vsekakor. Hočem, da bo večer kot skupna izkušnja, ne le kot moj nastop.
Znani ste tudi kot avtor za druge izvajalce. Kako se razlikuje proces pisanja pesmi za nekoga drugega od procesa, ko ustvarjate zase?
Ko pišem zase, je to izpoved. Ko pišem za druge, poskušam najprej začutiti njih – njihov glas, njihovo zgodbo, njihov značaj. To je poseben izziv, ker se moraš malo umakniti in dovoliti, da skozi tebe spregovori nekdo drug. Ampak hkrati je neverjetno osvobajajoče, ker te popelje v svetove, kamor sam mogoče ne bi šel.
Ko izbirate sodelavce, aranžmaje in ekipo – kaj vam je najpomembnejše? Energija, profesionalnost, umetniška vizija?
Najpomembnejše je, da se energije ujemajo. Seveda je profesionalnost nujna, ampak če ni tiste prave človeške povezave, se to prej ali slej pozna tudi v glasbi. Umetniška vizija pa je tisto, kar nas na koncu drži skupaj. Vsi verjamemo v isto zgodbo. In res sem ponosen, da več kot 15 let že delujem večinoma z isto ekipo, ki seveda občasno dobi osvežitve, pomladitve, a baza ostaja ista. To v šovbiznisu ni »normalno«, to je izjemno!
Mimogrede, kako ste preživeli letošnje poletje? Je bilo bolj dopustniško ali delovno?
Letos sem si vzel precej prosto poletje. Bil sem nekaj časa na potovanju po Španiji, po 10 letih pa sem se vrnil v New York. No, na začetku poletja sem skočil še v Amsterdam – bolj glasbeno, malo pa tudi dopustniško in sem združil oboje. (smeh)
V glasbenem svetu, kjer je veliko potovanj, snemanj in nastopov, je fizična pripravljenost pomembna. Kako skrbite za kondicijo in postavo? Imate svojo rutino ali šport, ki vas drži v formi?
Rad imam gibanje. Bil sem obseden s treniranjem, na polno! Od tega je zdaj že dolgo, a v najstniških letih sem bil zelo nezadovoljen s svojo suhljato postavo. Z leti sem ujel ravnovesje med užitkom in gibanjem, zdaj pa res uživam v vseh športih, ki jih rad počenjam. To me nekako uravnovesi, mi da moč in tudi prostor v glavi, da razčistim misli.
Prehrana je pri umetnikih pogosto izziv. Se držite posebnih načel ali preprosto jeste, kar vam prija?
Nimam stroge diete, poskušam pa jesti uravnoteženo. Z leti sem postal gurman, rad dobro jem. Ne zelo veliko, ampak dobro. Obožujem morsko, azijsko hrano, zelo rad imam slovensko hrano, domačo … No, v bistvu zelo rad jem. (smeh) Seveda se kdaj pregrešim. Če je čokolada tista mala sreča po napornem dnevu, zakaj pa ne.
Znani ste tudi kot pedagog – poučujete na zasebni pevski akademiji in eni od ljubljanskih osnovnih šol. Kako združujete pedagoško delo z ustvarjalnostjo in nastopi? Se vaši učenci kdaj znajdejo na vaših odrih?
Poučevanje mi daje – kar je zelo pomembno – stik z realnostjo. V svetu glasbe te lahko ekstremno hitro odnese, odletiš … Ko delaš z mladimi talenti, se spomniš, zakaj si sploh začel – zaradi ljubezni do glasbe. In ja, v mojem bendu imam trenutno dva sveža člana, moja nekdanja učenca, saksofonista in spremljevalno vokalistko. Ponosen sem na to, da smo profesionalno povezani, a smo hkrati spletli iskrene prijateljske vezi.
Kaj vas pri poučevanju najbolj navdihuje? So to mlade perspektive, energija novih generacij ali možnost, da prenesete izkušnje naprej?
Navdihujejo me njihove sveže ideje, njihova iskrenost, njihova drznost, hkrati pa me veseli, da jim lahko dam nekaj bogatih izkušenj, ki sem jih nabral skozi leta. To je obojestranski proces.
Kaj vas danes v primerjavi z začetki kariere najbolj navdihuje pri pisanju glasbe?
Danes me navdihuje tudi širši svet okoli mene – zgodbe drugih ljudi, družbeni utrip, potovanja. Postal sem bolj odprt, manj zaprt v svoj svet. To se pozna tudi v glasbi, ki je bogatejša. In hkrati pristnejša. Veste, ni kar tako nekaj napisati in to dati »na pladenj in v svet«. Ljudje so danes lahko zelo nesramni, moraš imeti res trdo kožo.
Če bi morali opisati svoj trenutni glasbeni svet z eno besedo – katera bi to bila in zakaj?
Srčnost. To je tudi delen naslov koncerta – poimenoval sem ga Sr(e)čni momenti, ker vem, da bo to srčen večer, kjer bomo z mojimi glasbeniki delili srečne trenutke. In to z veliko žlico, ma, kaj žlico, z največjo zajemalko!
Kaj lahko poslušalci in oboževalci pričakujejo od vas v prihodnjih mesecih – več intimnih projektov, več plesnih ritmov, morda kaj čisto tretjega?
Mislim, da bo oboje. Rad bi nadaljeval akustične projekte, ker v njih najdem posebno bližino, hkrati pripravljam nekaj bolj plesno obarvanega. Španija je poleti naredila svoje, spet se bom malo vrnil v latino ritme, ki sem jih že velikokrat vključil v svojo glasbo.
