Božični večer tradicionalno preživijo sami. Gledajo film Sam doma, pripravijo polnjenega piščanca, francosko solato, tatarski biftek, odprejo adventni koledar želja in vsak dan decembra posvetijo nečemu, kar jih povezuje – igram, glasbi, pogovorom, smehu, objemom. Tudi naš pogovor se je vrtel okrog praznikov, čarobnosti ter ne nazadnje še o glasbi, ki jo že več kot deset let ustvarjata pod imenom Duo Maraaya.
Začnimo najprej z glasbo ... »Pismo« je vajina prva božična pesem. Kdaj je prišel tisti trenutek, ko sta vendarle dejala: »Zdaj je pa res čas?«
Od nekdaj imava rada božične pesmi – te melodije imajo nekaj tako toplega, da ti res ogreje srce. V Pismu sva želela povedati, kaj nama ta čas res pomeni: ne darila, temveč ljudje, s katerimi preživljaš praznike in trenutke, ki ostanejo.
V pesmi pravita, da si ne bi zaželela stvari, ampak iskrene ljudi. Kdo je za vaju potemtakem »največje darilo«?
Na prvem mestu najina sinova. Predbožični večer preživimo skupaj – družabne igre, petje, ples, skupna večerja. Na sam božič pa obiščemo starše in dedka. In seveda prijatelji. Zelo sva hvaležna, da imava okoli sebe nekaj res pravih prijateljev, ki so z nama v dobrem in slabem.
Kdo na ta večer »komandira« v kuhinji in brez katere jedi ne gre?
Glavni kuhar je Raay, fanta mu pomagata. Jaz poskrbim za dekoracijo mize in uredim nered. Sicer pa ne kompliciramo – francoska solata, tatarski biftek, polnjen piščanec … to imamo radi.
Imata kakšen božični recept, ki se prenaša naprej?
Pravega družinskega recepta nimamo, je pa Raay pred leti osvojil pripravo potice – in ko se je loti, je res odlična.
Kako pa so potemtakem videti prve minute božičnega jutra pri vas doma?
Vid in Oskar panično skočita pokonci in letita preverit, ali je Božiček kaj prinesel. Midva uživava, ko ju opazujeva. Potem sledi božični zajtrk – tisti malo preveč kaloričen, s kakavom, rogljički in vsem, kar gre zraven.
Če se za hip vrnemo k aktualni skladbi ... Kaj iz vsakdanjega življenja je najbolj neposredno navdihnilo to »pismo«?
Opisati sva želela resnični pomen praznikov, mimo vse komercialnosti. Praznik je druženje, pozornost, smeh, toplina, dotik in spomini, ki jih ustvarjamo skupaj. Zato si v Pismu zaželiva, da se čez leto dni spet vsi zberemo – zdravi in skupaj.
Ob predstavitvi skladbe sta dejala, da prazniki po izgubah postanejo tišji. Kako se ta tišina preliva v vajino glasbo?
Vsak, ki je koga izgubil, ve, da so prazniki lahko tudi prazni, če človeka, ki si ga imel rad, ni več ob tebi. Takrat praznina še bolj zareže. Tudi midva poznava občutek, ko za mizo sediš, pa ni več vseh. Veliko najinih pesmi se je rodilo iz bolečine in izgube – skozi ustvarjanje sva si lažje celila rane.
Kaj vse nosi vaš adventni koledar želja? Katera želja vaju je letos najbolj ogrela?
Vsako leto si adventni koledar naredimo sami. Vsak napiše šest stvari, ki bi jih rad počel z družino. Od iskanja zaklada, nočnih sprehodov, do peke piškotov. Skupaj ustvarjamo spomine – in to je bistvo.
Film Sam doma – kolikokrat že?
Okoli desetkrat. Postane tradicija in prav manjka ti, če ga kakšno leto ne pogledaš.
Vaša božična jelka je kot dnevnik potovanj. Kateri okrasek ima najmočnejšo zgodbo?
Na potovanjih vedno poiščeva kak okrasek za smreko. Ko jih vsako leto obešamo, obujamo spomine na vse, kar smo lepega skupaj doživeli. Prav posebni pa so tisti okraski, na katere sem, ko sta bila sinova še majhna, odtisnila njune rokice in nogice.
Kje v decembru najdeta svoj notranji mir, ko se vse malo umiri?
V dobri družbi ljudi, ki jih imava res rada. Rada jih pocrkljava s kakšnimi družabnimi večeri. Najraje jih povabiva k sebi domov, kaj dobrega pojemo in se pogovarjamo pozno v noč.
Kako težko je reči »ne« projektom in »da« družini?
Čas si razporejava tako, da ohranjava veselje do dela. Ko začutiva, da potrebujeva umik, ga narediva. Sva pa zelo družinska in ogromno časa posvetiva Vidu in Oskarju. Prazniki so čas, ko si za družino vzameva še več časa.
Kako sinovoma predajata praznične vrednote, o katerih pojeta tudi v »Pismu«?
Vrednote iz najinih pesmi živimo vsak dan. Otroci vse sproti vpijajo, zato nimava posebnega načrta – najbolj pomemben je zgled.
Če bi danes napisala pravo pismo Božičku, brez olepševanja – kaj bi mu napisala?
Tako kot v pesmi: da smo naslednji božič vsi še tu, vsi, ki jih imava rada. Da bi ljudje v sebi prebudili sočutje, toplino in iskrenost.
Katera božična pesem (poleg vajine) vaju najhitreje prestavi v otroštvo?
Raay: All I Want for Christmas Is You
Marjetka: Have Yourself a Merry Little Christmas
